Zimo imam rad! Brez turnega smučanja in plezanja po ledu ne morem! Rad imam mraz in sneg, rad imam sadni čaj s pridihom cimeta in sarme so moja najljubša jed. Kratek dan, nekaj mesecev v letu, mi godi. Brez slabe vesti se lahko v temnem popoldnevu usedem na kavč s knjigo ali dobrim filmom. Najmlajšo je treba obleči v pet slojni oklep, in zato vstati pet minut prej, a čudovit otroški smeh ob valjanju po svežem snegu je neprecenljiv. Zima je krasna! A december mi kljub temu ni ljub. Ne maram evforične gneče v trgovinah, ne maram džinglbelsov in zlajnane Last christmas, ne maram dejstva, da se je božič iz mirnega, družinskega praznika prelevil, in z njim cel mesec, v brezglavo nakupovalno norišnico. Povsod polno ljudi, ki hitijo ovešeni z nakupovalnimi vrečkami od ene do druge trgovine. Hvala bogu za spletno nakupovanje, kjer lahko kupim kakšno malenkost za najdražje.
Tako se vsako leto spomnim tudi decembrskega pobega leta 2009 na Akonkaguo, 6959 metrov visoko najvišjo goro Amerike. Tja sem vodil 14 člansko angleško odpravo. Na pot smo odšli tik pred miklavžem in med postankom v Madridu celo kupili božičkove kape, ki so potem nedotaknjene počakale na božični večer, ko smo se ravno vrnili z vrha. Veliko prešernega, iskrenega veselja, hrane in pijače je bilo v velikem baznem šotoru tistega večera. A naslednji dan je kolesje odprave spet steklo. Pospravili smo bazni tabor, sestopili skoraj 2000 višinskih metrov do prve ceste in se odpeljali v prijetno Mendozo. Domov sem priletel na silvestrovo z nekaj kilogrami, vakuumsko pakirane, slastne argentinske govedine v nahrbtniku; v družbi prijateljev smo jo nekaj ur kasneje spekli in pojedli. Decembra je bilo konec, kot bi mignil! Brez vseh prej omenjenih pretiravanj. Idealen december!
Prvorojenka, ki je takrat prišla v moje vesolje in čez nekaj let še njena sestra, sta razlog, da odtlej decembra več ne poizkušam bežati. Vse zgoraj omenjene stvari mi res presedajo, a božični prazniki so spet dobili prvotni namen in veselje.
Vsem bralcem Čebelnjaka želim prijetne praznike ob zavedanju njihovega nematerialnega pomena in vse lepo v letu 2018.
Tomaž Jakofčič
I was born 1970 in Germany to parents, which were “Gastarbeiter”. There I also spent my first 5 years, after that we returned to Ljubljana, where I still live with my family till this day. My parents were never really into mountain climbing, and I really can’t explain where I got my strong wish for “conquering the useless parts of the world”. Till the end of middle school it wasn’t so bad, because I wouldn’t live out my obsession to the fullest yet. I was constantly daydreaming and this was also the reason I had worse grades, than I could have had, but I managed. I also briefly visited university, if I let out the fact that I got my diploma with almost gray hair. After a few years of teaching in primary school, I finally managed to gather my courage and cut the cord, which bind me to my regular job and I became a “full time climber” and mountain guide.