Šport po polinezijsko

Pri nas imamo travnike, na katerih se je rodil nogomet. Imamo take in drugačne klance, na katerih smo se naučili kolesariti poleti in smučati pozimi. Velika dvorišča so dobila mreže in koše, ledena jezera so postala drsališča. Vsak si pač pomaga s tistim, kar ima. V Francoski Polineziji nimajo širnih planjav, snega in ledu, imajo pa tropske plaže. Poglejmo torej, kakšna tekmovanja se lahko rodijo v senci kokosove palme.  

1. PLEZANJE NA PALMO

Seveda. Tisti, ki spleza najvišje ali ki pride najhitreje do vrha, je zmagal. Preprosto. Polinezijci pogosto plezajo na palmo tudi v delovnem času: na nasadih takrat, ko nabirajo kopro za kokosovo olje, v turističnih naseljih pa zato, da s palme redno odstranjujejo vse orehe, ki bi sicer lahko padli na kakšnega nesrečnega turista.

 

2. KOPRA ali ODPIRANJE KOKOSOVIH OREHOV

Tu obstajata dve vrsti tekmovanja. V preprostejši različici dobijo tekmovalci špičast lesen kol, s pomočjo katerega morajo izluščiti kokosove orehe iz lupine. Daljša različica pa predvideva drugačno orodje: tekmovalci najprej uporabijo sekiro, da razpolovijo kup orehov, potem pa s posebnim zaobljenim nožem iz lupine izdolbijo kopro (užitni del kokosa). Tekmovanje zmaga tisti, ki prvi pospravi vso kopro v jutasto vrečo.



 

3. METANJE KOPJA V KOKOS

Tropska različica metanja kopja. Kokosov oreh postavijo na vrh dvajsetmestrskega droga, skupine pa morajo v določenem času vanj zapičiti čim več sulic.



 

4. PIROGE

Za konec še disciplina, ki ni povezana s kokosom, pač pa z morjem. Veslanje je daleč najbolj razvit šport na tem koncu sveta in edina disciplina, ki jo otočani redno prakticirajo. Vsak večer, ko tropska vročina popusti in se sonce začne spuščati, prikapajo na dan barvane piroge. Ni lepšega, kot s kozarcem vina v roki sedeti v kokpitu in gledati, kako usklajeno, popolnoma neslišno, a vendar neverjetno hitro švigajo mimo.