Soteskajmo z naravo

Vsakdo izmed nas se je že srečal s katero izmed absurdnih pravil slovenske zakonodaje. Najglasnejši so trenutno gorski kolesarji, ki se trudijo za legalizacijo kolesarski poti po hribih in gorah. A le malokdo ve, da so v gorskem svetu prepovedane tudi druge nemotorizirane oblike aktivnosti v prostem času, ki nimajo večjih vplivov na okolje.

 

 

 

Med tako nezaželeno skupino spadamo tudi soteskarji. Načrt upravljanja s Triglavskim narodnim parkom prepoveduje »turistične, športne in rekreacijske dejavnosti na vodotokih in stoječih vodah, ki niso ribolov, po predpisih, ki urejajo sladkovodno ribištvo« znotraj prvega in drugega varstvenega območja (z izjemo območja Bohinjskega jezera). Večina sotesk v TNP se nahaja v prvem in drugem varstvenem območju, potem pa so tukaj še občinski odloki v soteskah v okolici Kobarida, Tolmina in Idrije, ki prepoveduje obisk sotesk, kršitelje pa čaka visoka kazen. Ko potegnemo črto pod vsemi 38 soteskami,  jih je  le 12, kamor lahko vstopimo brez strahu, da nas na koncu pričaka pozdravček občinskega redarstva ali nadzornika triglavskega narodnega parka v višini več sto evrov.

 

 

Sem velik podpornik tega, da moramo naravo ohraniti za naše potomce, kar sem zapisal tudi v prejšnji objavi. A na določenih področjih gremo predaleč. Vprašati se je potrebno, kakšen je vpliv soteskanja na okolje. Vodniki soteskanja smo se s prejemom vodniške listine obvezali, da bomo težili k temu, da za seboj pustimo le odtise svojih čevljev. Na vsake 5 ali 10 let pa prenovimo sidrišča in s tem zagotovimo varno izvajanje aktivnosti in preprečujemo poškodbe vegetacije. Uporabljamo obstoječe dostopne poti in se izogibamo hoji po stoječi vodi, kjer prebivajo rečni mikroorganizmi in ne uničujemo mahu v soteskah, kjer ni poplavnih valov zaradi visoke vode.

 

 

 

V letih med 1999 in 2000 so v Nemčiji v 26 različnih soteskah naredili raziskavo,  kjer so se osredotočili na vidike, s katerimi so prišli do zaključkov o vplivu soteskanja na okolje iz naslednjih področij: vpliv poplavnega vala oz visoke vode, ribe v vodi, geologija sotesk, frekvenca obiskanosti, mahovi, alge, mikroorganizmi, alge, topografija soteske, zaporedne kaskade in tolmuni, vpliv drsenja po skalah, motna voda, vpliv na vegetacijo v slapu in ob njem, vplivi soteskanja na ribjo populacijo, rastlinstvo in živalstvo. Vsakega izmed omenjenih vidikov so raziskali in prišli do naslednjega zaključka, da popolna prepoved soteskanja zaradi okoljskih razlogov ni potrebna. V soteskah z redno tekočo vodo, v kateri ne prebivajo ribe in za napredovanje ni treba zapustiti struge, se lahko brez trajnostnih negativnih posledic na rastlinstvo in živalstvo nadaljuje s trenutno intenzivnostjo.

 

 

Pri nas sta raziskavo izvedla Martin Šolar in Tea Lukan Klavžer, ki sta ugotovila, da vodni športi obremenjujejo okolje, predvsem ob nizkem vodostaju, med drstenjem rib in gnezdenjem ptic. V primeru soteskanja gre za poseganje v izredno občutljiv ekosistem in onesnaževanje vodnih virov na samem izviru. Poleg tega se posledice kažejo s poškodovanjem rastlin v soteski in kamnini, kjer so nameščena sidrišča.

A v praksi se izkaže, da je vpliv soteskanja v primerjavi z naravnimi procesi minimalen. Pred 6 leti se je zgodil podor v soteski Mlinarice, ki je iz ozke, skoraj 100m globoke razpoke, mestoma široke le kak meter, naredil 30m širok kanjon. Mlinarica se je v pomladanskem času leta 2011 podrla sama vase in ena izmed nekoč najbolj markantnih sotesk v Evropi je sedaj le še bleda senca svoje nekdanje lepote. Tako močan vpliv bi lahko dosegli le z več tisoč urah dela s težko gradbeno mehanizacijo in razstrelivom.

 

 

Z leti je avtor slovenske raziskave o vplivu soteskanja postal direktor WWF Adria, ki je tukajšnja podružnica svetovne organizacije za varstvo narave. En izmed njihovih projektov je tudi ohranjanje še ne zajezenih vodotokov na Balkanu. WWF projekt izvaja na več načinov, en izmed njih je tudi »Balkan Rivers Tour«, kjer kajakaši že dve leti zapored veslajo najbolj zanimive balkanske reke. Drug projekt pa je, da vodotoke zaščitijo z izvajanjem aktivnosti, ki naj bi prinašale večji donos kot hidro elektrarne. Zato so v Bosni in Hercegovini začeli usposabljanje vodnikov soteskanja, ki naj bi vodili skupine v soteskah, ki jih  želijo zaščititi pred hidro elektrarnami. WWF Adria s tem torej priznava, da je vpliv soteskanja sprejemljiv.

 

 

Posledice prepovedi soteskanja v 70% odstotkov sotesk so pri nas še kako vidne. Obstoječa sidrišča je načel zob časa,  zato ta postajajo nevarna za uporabo, posodabljati pa se jih ne upa nihče. V Bohinju je soteskanje v glavni sezoni precej žalostna izkušnja. Soteski Grmečica in Jerečica sta v tem času pretežno suhi, Mostnica, ki ima ustrezen pretok,  pa je znotraj TNP in je zato na spisku "prepovedanih". Nasploh se v soteskah, v katerih je aktivnost dovoljena, obiskovalcev kar tre. Nič nenavadnega ni, če skupina soteskarjev čaka 30 minut zato, da lahko začne spust po vrvi, ker je pred njo še 30 drugih udeležencev. O obstoju alg na skalah ni ne duha ne sluha. Če pa bi bilo soteskanje dovoljeno tudi drugje, bi se skupine prerazporedile po različnih soteskah in vpliv bi bil bistveno manjši. Slovenija bi lahko postala destinacija za soteskarski turizem, saj bi v našo državo na oddih prihajali tuji soteskarji – tako kot mi hodimo v Italijo, Francijo in Švico. A to se ne bo zgodilo, dokler bomo aktivnosti prepovedovali, brez da bi razumeli vplive v makro okolju.