Šola počasnosti

Včasih se mi zdi, da mi nekatere živali znajo povedati več kot nekateri ljudje. No, pravzaprav se mi to dogaja še kar pogosto. Seveda z ribami in raki ne debatiram o metafiziki. Od njih se učim tako, da si vzamem čas za opazovanje njihovega obnašanja. Evolucija je poskrbela, da je vsaka žival izvedenka v neki spretnosti in če se ji posvetim, me prej ali slej vsaka nauči kaj skrajno modrega.

 

Tako sem na primer v Mehiki doživela šolo počasnosti pri profesorju kitovcu. Srečala sem ga večkrat, tako v vodi kot med plovbo, nekajkrat pa naju je obiskal tudi, ko sva bila na sidru. Enkrat je celo popoldne plaval okrog Calypso in mi dovolil, da sem se ga res nagledala. Čeprav je kitovec velik, je tudi zelo zelo počasen. Ko se potrudi, lahko plava do 5 km/h, sicer pa se premika res po polžje.

 

»Le kam naj bi se mi mudilo?« bi mi rekel, če bi znal.

Saj res, kam se pa meni stalno mudi?

 

Ta nauk se je tistega dne naselil vame, a šele pri plovbi preko oceana sem ugotovila, kako zelo je dragocen. Tam bi se mi res zmešalo, če bi se mi kam mudilo.

 

 

Če bi ta velikan morja res predaval, bi občinstvu najprej povedal, naj ga za božjo voljo nehajo označevati za kita.

»Nisem kit, sem morski pes!« bi udaril po mizi.

 

Kitovec je riba - največja živeča vrsta ribe na svetu. Zraste lahko do petnajst metrov dolžine! Premore zelo široka usta (skoraj dva metra premera) in preko tri tisoč zob, ki pa niso nevarni za človeka, saj se ta nežni velikan, kot ga nekateri imenujejo, prehranjuje izključno s filtriranjem morske vode. Sicer pa o kitovcih vemo bolj malo. Njihovo parjenje na primer še sploh nikoli ni bilo dokumentirano, šele pred kratkim pa so raziskovalci odkrili, da se mladiči izležejo iz jajc že v maternici. V breji samici so našli preko 300 zarodkov, zaradi česar menijo, da je kitovec najbolj ploden izmed vseh morskih psov.

 

Še najraje se spominjam svojega prvega srečanja z njim. Bilo je v Kortezovem morju, točneje v La Pazu. Ko sem ga zagledala, me je najprej prevzelo strahospoštovanje, zaradi velikosti seveda. Nisem si upala takoj skočiti v vodo. S pomožnim čolnom sva ga nekaj časa zasledovala in vsakič sva si upala iti malce bliže. Ko sva bila kakih dvajset metrov stran, sva ugasnila motor, da bi ga ne prestrašila ali celo ranila. Kitovec je zaplaval mimo, jaz pa sem skušala narediti kak lep posnetek, a vselej brez uspeha. Morala bi bliže, a nisva si upala.

 

Potem pa se je kitovec očitno naveličal tega najinega obotavljanja in zaplaval naravnost proti nama. Presenečena in nema sva čakala, kdaj bo spet zavil stran. Pa ni! Zdaj je bil že tako blizu, da ga skozi objektiv sploh nisem mogla več izostriti. Zaplaval je pod naju in naenkrat sva se na najinem malem čolničku počutila popolnoma nebogljena in zelo, zelo majhna. Če bi takrat priplaval na površje, bi se midva v trenutku znašla na suhem. Z velikimi očmi bi čepela na njegovem hrbtu kot čuka na veji. 

 

 

 

 

Orjak se naju je usmilil in zaplaval dalje, jaz pa sem si po začetnem šoku upala skočiti v vodo, kjer sem čakala, da se vrne. Vidljivost pod vodo je bila zelo slaba, tako da sem nekajkrat skoraj trčila vanj, ker sem ga zagledala prepozno. Enkrat sem ga po pomoti brcnila, za kar se še danes počutim krivo. On se pa zame sploh ni zmenil.

 

Kdo ve, če me je sploh opazil ...