Severna zemlja

Ena najbolj neobičajnih pokrajin, kar mi jih je bilo dano doživeti, so brez dvoma otoki Severne zemlje. To je zadnje odkrito otočje našega planeta. Rusi so ga našli šele leta 1913, med iskanjem severovzhodne plovne poti v Azijo. Misleč, da gre le za en otok, ki se večino leta skriva v ledenem pokrovu Severnega ledenega morja, so ga ob odkritju poimenovali Zemlja Nikolaja II. Po zmagi revolucije in podrobnejših raziskavah pa so ugotovili, da gre za več otokov v skupni velikosti 37 000 kvadratnih kilometrov, to je ozemlje veliko skoraj za dve Sloveniji. Kot se spodobi, so po zmagi revolucije štiri največje otoke poimenovali povsem v duhu časa. Največji se imenuje Oktobrska revolucija, trije nekoliko manjši pa Boljševik, Komsomolec in Pionir. Prvi trije so dokaj hriboviti, saj najvišji vrh otočja, Kopinski, sega 956 metrov nad morje. Otočje ni naseljeno, le na otoku Boljševik, ki je tudi najmanj prekrit z ledom, še vzdržujejo arktično bazo Prima.

V času hladne vojne je imelo otočje za Ruse izjemen strateški pomen. Na njem so postavili več raziskovalnih postaj in močno vojaško bazo z raketnimi izstrelišči. Jedrske konice raket so bile preko severnega tečaja usmerjene v Ameriko. Zaradi geografske zahtevnosti, predvsem pa strateške pomembnosti, je bilo nepovabljenim povsem nemogoče priti tja. Po koncu hladne vojne in sporazumu o jedrski razorožitvi, so rakete in vojaški del baze odstranili, njen manjši del pa ohranili v znanstvene namene. Na poti proti Severnemu tečaju iz Rusije, je baza na Boljševiku še zadnja možnost za oskrbo z gorivom. Zato je tudi naša ekipa, namenjena na tečaj, leta 1999 pristala na tem otoku. 

Iz sibirskega mesta Hatanga, na 72. stopinjah severne širine, smo poleteli naravnost proti severu.  Ura je bila že čez polnoč, zunaj pa je postajalo vse svetleje. Leteli smo v dolg arktični dan, ki tu traja vse do sredine oktobra. Občasno so se megleni oblaki pod nami raztrgali in med njimi sem uzrl zasnežene ravnine Sibirije. Le tu in tam je bilo videti kak spihan rob črne zemlje. Bolj slutil kot videl sem, kdaj smo zapustili celino. Od tam naprej je bilo pod nami videti le še povsem ravno belino zamrznjenega morja. Po dveh urah leta smo se začeli spuščati. Spet je bila pod nami zemlja. Zagledal sem nekaj sledi v snegu in le malo kasneje smo se trdo dotaknili tal. Pristal sem na Severni zemlji!

Takoj, ko smo se ustavili na poledeneli letalski stezi, se nam je približal tovornjak z gorivom. Kaki dve uri naj bi trajalo, preden bomo lahko poleteli naprej. Po natančnem pregledu potnih listov nas je močno okajen oficir s širokim zamahom povabil ven. Ura je bila dve zjutraj in sonce se je uporno prebijalo skozi megleno kopreno večnega dne. Zarjavele cisterne, kupi železja, kot medvedje oblečeni ljudje v kučmah in nekaj nizkih barak. Prizor, ki je vzbujal pravo strahospoštovanje. In to je bilo zaradi 35. stopinj pod ničlo še večje. Na hitro sem naredil nekaj posnetkov in ker se ni nihče razburjal, sem povsem sproščeno pritiskal na sprožilec. Od nekod sta se privalila dva tovornjaka in vkrcali smo se na kesona. Loveč ravnotežje, smo se preko snežnih zametov odmajali kakih petsto metov proč, do nekoliko večje koče. Kaj dosti več tudi ne bi zdržal. Le v tankih rokavicah sem se držal za železni drog, da ne bi padel. Roka mi je skoraj primrznila nanj in od mraza sem dobil čisto solzne oči.

Poskakali smo dol in vodja baze, orjaški človek s kučmo nas je povabil v notranjost. Z veseljem smo se nagnetli v topel prostor in posedli po klopeh okoli dolge mize. Vodja je vstopil za nami. Rahlo se je majal zaradi močne doze vodke in nam v dokaj dobri angleščini, s pojočim ruskim naglasom zaželel dobrodošlico. Kar naenkrat so se pred nami pojavile skodelice z vročim čajem in kavo, za njimi pa nekaj steklenic vodke, narezana salama, sir, kruh in česen. Najprej smo se obotavljali, potem pa z vse večjim užitkom posegli po dobrotah. Vodko so nam nalivali v kozarce v enakih količinah kot kavo in čaj. Po slabi uri smo bili, ob prepevanju otožnih ruskih pesmi, pripravljeni priseči večno prijateljstvo z gostitelji. Ne vem, kako bi se vse skupaj končalo, če nas ne bi prišli obvestit, da je letalo pripravljeno. Vsak posebej se je poslovil od dobrodušnega poveljnika. Ko sva se objela, me je prijazno potrepljal po hrbtu. Imel sem občutek, da me je nekdo mahnil z lopato. Otožna, a široka in gostoljubna je slovanska duša.

Postalo mi je jasno, da so uslužbenci baze resnično veseli vsakega pristanka letala pri njih, saj jim potniki, čeprav le za kratek čas, popestrijo puste, mrzle in enolične dneve, ki jih preživljajo tu. Na otoku, razen te baze, namreč ni ničesar. Večino leta so, skupaj z okoliškim morjem ujeti v ledeni oklep.  Tam preživljati dolge dneve izolacije, je zanje prav gotovo več kot zahteven izziv. Za nas, naključne obiskovalce, ki nam je bilo dano za nekaj ur stopiti na tla Severne zemlje, pa nepozabno, osupljivo doživetje.