Popolni vojaki

Če se takole malo ozrem nazaj iz perspektive zrelih (v mojem primeru celo malce nagnito, prezrelih …) let, je bil razpad Jugoslavije zagotovo ena večjih prelomnic v mojem življenju. Mogoče se takrat, ko se je vse to dogajalo, sploh nisem zavedal, kako velike posledice je to pustilo na meni. Nisem bil v tisti skupini neoliberalnih, pisarniških osamosvojiteljev, ki so že takrat natančno vedeli (in tudi načrtovali!) kako se bo vse skupaj obrnilo. Da nam bodo v nekakšnih skladih pobrali certifikate, pod ceno razprodali vsa vredna in nevredna podjetja, in potem živeli po evropskih prestolnicah z denarjem na Kajmanskih otokih ali v kakšni drugi davčni oazi. A jaz sem takrat razmišljal o popolnoma drugačnih težavah. O nezaslišani krvoločnosti med prebivalci bivših republik, o nesreči in trpljenju, ki se je dogajalo le nekaj pičlih kilometrov stran in predvsem o tem, kako lahko človek stori nekaj tako groznega svojemu sočloveku. Globoko so me prizadela številna minska polja, ki so za vso to morijo ostala kot nekakšna smrtonosna smetišča po celem Balkanu. Zato sem že kmalu po koncu vojne začel sodelovati s slovensko fundacijo ITF, ustanovo za krepitev človekove varnosti, ki se ukvarja z zbiranjem sredstev in vodenjem projektov razminiranja ter s pomočjo žrtvam min. Skupaj smo obredli že kar nekaj sveta, največ po Balkanu, malo pa tudi po Albaniji, Libanonu, Gruziji, Armeniji, Azerbajdžanu, Kongu in še kje. Že od samega začetka našega sodelovanja so stvari jasne. Vse fotografije, ki jih potrebujejo za svoje kampanje, publikacije, razstave ali brošure so moje darilo, skratka, to je delo, ki ga že več kot desetletje (z največjim veseljem!) opravljam zastonj in brez honorarjev. In tokrat je bil na vrsti Afganistan, kjer so ITF-ovci s svojimi projekti prisotni že štiri leta.

 

 

 

Ko sem pred štirinajstimi leti hodil po Kabulu, tam ni bilo kotička, kamor se ne bi dalo priti, ali pa si ga vsaj od daleč ogledati. Ena od vojn se je ravno dobro končala in zdelo se je, da gredo stvari na bolje. Daleč od idealnega, a vseeno ... No, pa niso šle na bolje! Niti slučajno ne … Vsako leto se varnostne razmere v Afganistanu poslabšajo in teror je postal osnovno sredstvo medsebojne komunikacije. Plemenska in verska nesoglasja, bombni napadi, ugrabitve, umori ter kriminal so se pomešali v kotlu političnih interesov in želje po oblasti, denarju ter privilegijih. Ambasade so svojim ljudem za stalno prepovedale prost izhod v mesto in npr. uslužbenci ameriškega veleposlaništva se ne smejo več voziti niti v neprebojnih avtomobilih, pač pa se z enega ne drugi konec Kabula premikajo le še v helikopterjih. Mimogrede, Kabul je tudi najbolj zaminirano glavno mesto neke države na svetu. Tistih nekaj zahodnjakov, ki so tu ostali iz takih ali drugačnih razlogov, skorajda ne stopi več na ulico. Gledajo se izza debelih stekel oklepljenih landcruiserjev, se srečujejo v zastraženih stanovanjskih kompleksih za tujce in si pridno izplačujejo dodatke za nevarno delo. In delo je zares nevarno … Le nekaj dni preden sem prišel v Afganistan, so ustrelili špansko fizioterapevtko Loreno Perez, ki je delala v centru Rdečega križa v Mazar-e-Šarifu. Ustrelil jo je eden od pacientov na invalidskem vozičku, ki mu že skoraj dvajset let pomagajo pri rehabilitaciji. Zakaj? Tega ne ve nihče ... Pred nekaj dnevi so raketirali in granatirali kabulsko letališče, za tujce pa so razglasili popolno prepoved gibanja in t.i. »Beli alarm«. Malo pokanja in kmalu je bilo vsega konec, mesto pa je vrvelo naprej, kot da se ni nič zgodilo. In rezultat? Nekaj pobitih Talibanov, in neznano število mrtvih ali ranjenih afganistanskih civilistov, ki jih itak nihče ne šteje. Kolateralna škoda pač … Stvar je postala dolgočasna rutina in vse te udarne novice že po nekaj urah, ali največ dnevu izginejo s svetovnega radarja. Novinarji si s tem ne belijo glave, saj točno vedo, da se bo že jutri zgodilo kaj podobnega, s čimer bodo za nekaj ur spet zapolnili medijske prostore po svetu. Pa še to komaj, saj skoraj nikogar ne zanima, kaj se dogaja v tej, od boga pozabljeni, deželi. Življenje pa gre neusmiljeno dalje in Kabul se iz leta v leto vedno bolj spreminja v trdnjavo. Visoko na nebu 24ur na dan lebdijo s helijem napolnjeni baloni in opremljeni s posebnimi varnostnimi kamerami za nadzor nad mestom, ceste v centru pa so se stisnile v betonske koridorje, obdane s pet ali več metrskimi železobetonskimi stenami z bodečo žico na vrhu.

 

 

Če malo pomislimo in se vprašamo kakšen bi moral biti popolni vojak, bi verjetno prišli do nekako podobnih zaključkov. Kot prvo in najpomembnejše; moral bi biti zeloooo poceni, nikoli ne bi smel spati, ali celo (bog ne daj! ) razmišljati in ravnati po svoji vesti, ne bi se smel postarati, ne bi smel jesti in piti, moral bi biti ves čas na straži in ko bi bilo potrebno, bi moral krvoločno obračunati z vsakim sovražnikom, ne glede na njegovo vero, starost ali raso. Se sliši utopično? No, pa ni! Tako popolnega vojaka (oziroma celo vojakinjo!) imamo že vrsto let in ime ji je Mina. Pravzaprav je teh grdih sester za celo družino; protipehotna, protitankovska, protioklepna, mina presenečenja, podvodna mina, pa še kaj bi se našlo. Še posebej so mi odvratne protipehotne mine, ki lepo potihem, velikokrat cela desetletja, prežijo le nekaj centimetrov pod zemljo in se pokažejo le takrat, ko nekdo stopi na njih. Včasih že vsi pozabijo, kdo jih je sploh postavil in proti komu jih je hotel uporabiti, a one še vedno potuhnjeno ždijo in čakajo … Največkrat na kakšnega pastirčka, ki žene na pašo svoje ovce ali pa na njegovo sestrico, ki gre z njim.

 

 

Ocenjujejo, da je bilo v Afganistanu v zadnjih desetletjih položenih nekje okrog 10 milijonov min, v zemlji pa je še veliko več neeksplodiranih ubojnih sredstev (NUS), ki so tu ostala iz neštetih oboroženih spopadov. Seveda je danes to število zaradi nečloveških naporov različnih organizacij, ki se ukvarjajo z deminiranjem in predvsem po zaslugi tisočih deminerjev veliko manjše, a vendar ... In tako sem fotografiral deminiranja v Heratu, že skoraj na iranski meji, v severni provinci v Mazar-e-Šerifu in v okolici Kabula, kjer deminerji čistijo številna minska polja iz vojn, ki jih tu nihče niti ne šteje več. Veliko min je ostalo še iz časov sovjetske okupacije ter iz spopadov med različnimi skupinami mudžahedinov, ki so se na smrt udarili takoj, ko so poraženi Sovjeti odšli iz države. Za tiste, ki niso prav vešči zgodovine samo opomba; ta neslavna sovjetska vojna se je začela leta 1979 in je trajala do začetka devetdesetih. Torej že skoraj štirideset let ti popolni vojaki še vedno čakajo na svoje žrtve. In žrtev min ter ostalih eksplozivnih sredstev je v Afganistanu res veliko … Povprečno okrog 190 vsak mesec (!!!), od tega samo približno 5 odstotkov vojakov, ostalo civilisti. Prav tem žrtvam sem namenil še posebno pozornost, saj suhoparne statistične številke, pa če so še tako velike, pač ne morejo prikazati individualnega človeškega trpljenja.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

P.S. Fotografije bodo uporabljene za akcije osveščanja javnosti in predvsem za nabiranje novih donatorskih sredstev, ki so skoraj edini način, da se deminiranje sploh lahko nadaljuje.