Patagonija - med ljubeznijo in sovraštvom

Ob besedi Patagonija se povprečnemu Slovencu utrne misel na daljno, nekoliko mistično deželo, bogu za hrbtom. Malo bolj razgledan človek bo vedel, da leži Patagonija povsem na jugu južne Amerike v državah Argentina in Čile ter da je tam zelo slabo vreme. Popotnik, ki je te kraje že obiskal pa bo vedel, da je to dežela za avanturiste in sanjače, da je to dežela, ki skriva v svoji sicer pusti in dolgočasni pokrajini,  naravna čudesa brez primere in  številne romantične pustolovske zgodbe.

 

Dežela spada med najredkeje naseljena področja zemlje. Ob velikosti enega milijona kvadratnih kilometrov zavzema približno tretjino ozemlja Čila in Argentine a tamkaj živi le borih pet procentov prebivalcev teh dveh držav. Tudi v Tibetu nisem dobil občutka takšne praznine kot v Patagoniji. Če se človek zapelje po cesti »Ruta 40« proti Bariločam,  se bo vozil skoraj cel dan,  ne da bi videl eno samo hišo. A tako je tam od nekdaj. Ko je bila Patgonija še provinca v Gondwani, so tamkaj prvi stanovali dinozavri. Pred  štirimi miljoni let so ti izumrli, nasledili pa so jih med drugim prav tako ogromni medvedi milodoni,  od katerih je ostalo le še ime diskoteke z imenom v čilskem Puerto Natalesu.

 

 

Do začetka šestnajstega stoletja, ko so tja prišli prvi Evropejci, so tam živeli  predvsem Indijanci plemen Mapuche in Tauelche. Prvi Evropejec, ki je začel vohljati tam okoli,  je bil nesrečni Juan Diaz de Solis. Po reki Rio de la Plata je iskal prehod med Atlantikom in Pacifikom. Namesto tega je našel  urugvajsko pleme, ki ga je meni nič tebi nič, pojedlo.

 

Ledino evropskega raziskovanja Patagonije je prvi močno zaoral Španec Francisco Magellan, ki je tudi krstni boter Patagonije. Beseda patagon pomeni velika noga. Sledi indijanskih nog zavitih v debele živalske kože so bile v snegu res velike. Indijanci so bili s svojimi številnimi tabornimi ognji krivi tudi za Terro del Fuego – Ognjeno zemljo  povsem na jugu kontinenta.

 

Tako redko naseljena dežela je bila od nekdaj oaza miru za ljudi, ki so ga potrebovali iz takšnih ali drugačnih razlogov. Poleg ekonomskih so tjakaj začeli prihajati tudi politični emigranti. Nekdanji predsednik Argentine Juan Peron je kmalu po 2. svetovni vojni tjakaj povabil nemške naciste. Le ti so si v odmaknjeni gorski dolini ustvarili pravcato enklavo in živeli so mirno in srečno,  dokler se leta '94 idila ni razblinila  z aretacijo znanega nacista Erika Priebkeja.

 

 

Tudi veliko drugače mislečih Slovencev se je umaknilo v Argentino in  Patagonijo. Tam so se zgledno organizirali v slovenska društva in s tem ohranjali slovensko kulturo in jezik. Tudi ljudje iz tretje generacije, ki morda nikoli niso bili v Sloveniji,  nemalokrat odlično govorijo slovensko. Nekaj od njih je bilo tudi odličnih alpinistov s cenjenimi dejanji,  med katerimi je nekaj  prvih vzponov na pomembne patagonske gore. Dinko Bertoncelj je leta 1954 kot član argentinske odprave na Daulagiri (8167 m) dosegel višino preko 7000 metrov,  kar je bil takratni slovenski višinski rekord.

 

 

Užitek potovanja

Na Patagonijo sem, kot do konca predan alpinizmu, vedno gledal kot na elitno alpinistično prizorišče polno v nebo bodečih skalnih vrhov in slabega vremena. Nisem se zmotil, a v vsega skupaj petih tamkaj preživetih mesecih v zadnjih dveh letih sem odkril še veliko drugega…

 

Že potovanje tjakaj se močno razlikuje od odprav v druga elitna alpinistična področja  npr. v Aziji. Tam se voziš okoli v škripajočih, neudobnih avtobusih,  za katere nisi prepričan, da bodo zdržali do cilja;   v Argentini pa so na voljo spalni avtobusi, povsem primerljivi s poslovnim  razredom na letalu. V Aziji mora biti človek vseskozi pozoren,  kje in kaj bo pojedel, da ne bo naslednji teden preživel v stranišču, v Argentini pa so na krožnikih najboljši goveji zrezki na svetu in v Čilu odlična morski hrana. Oboje se prav lepo topi v prvovrstnih vinih,  za posladek pa so obvezne odlične slaščice iz Dulce de Leche, nekakšnega karamelnega namaza. Raj na zemlji? Za Evropejce  skoraj, za Argentince pa v zadnjih letih, ne! Do leta 2002 je bilo v Argentini moč najti dokaj malo tujih turistov in skoraj nič »budget« popotnikov. Menjava ameriškega dolarja in argentinskega pesa je bila 1:1 in za povprečnega popotnika je bila » kava za jurja«, predraga. V letu 2002 se je napihnjena monetarna politika sesula in državljani Argentine so čez noč postali trikrat revnejši. Menjava 1:3 je tako spremenila državo v zaradi omenjenih naravnih lepot privlačno turistično in zaradi atraktivnih in v večjih mestih dobro založenih trgovin vabljivo nakupovalno destinacijo,  v  desetletju za tem je pa močna inflacija  poskrbela še za velik dvig cen.

 

 

 

Vreme, vreme, vreme…

 

Prvič sem Patagonijo obiskal leta 2002. Naš cilj so bile stene v nacionalnem parku Torres del Paine. Tja sem se vračal zatem še nekajkrat in opravil lepo število vzponov v tamkajšnjih stenah. A vrhovi so bili vedno le pika na i lepemu in zanimivemu potovanju. Iz Buenos Airesa smo običajno poleteli proti jugu v Rio Gallegos. Mesto je bilo glavno oporišče argentinske vojske v spopadu za Malvinske oz. Falklandske otoke, a je kljub pestri zgodovini ostalo precej dolgočasno. Potovanje naprej preko meje v Puerto Natales in naporno pešačenje do baznega tabora sta  bila pravi balzam za naveličanost  od  dolgega sedenja na letalih in avtobusih. Dom za naslednji mesec dni v čudoviti Valle del Silencio (Tihi dolini) pod veličastnimi granitnimi stolpi smo dosegli v dveh dneh hoje in prenašanja velikih količin opreme in hrane..

 

 

Andi,  najdaljša gorska veriga na svetu,  so se počasi začeli vzdigovati pred 100 miljoni leti, ko sta trčili južnoameriška in Nazca plošči. Prav na jugu te verige se gore niso dvignile tako visoko,  zato pa je bil vpliv ledenikov pri klesanju njihovih oblik toliko bolj očiten. Nastale so gore, ki vsakemu človeku, ki jih uspe videti, s svojo divjo lepoto  vzamejo dih. A vpliv obeh bližnjih oceanov močno meša štrene vsem ljudem željnim  plezanja na te gore kot tudi popotnikom, ki bi se radi prepričali o pregovorni lepoti pokrajine. Gore so večino leta zavite v oblake, prekrite s snegom, ki ga močan zahodni veter napiha na pobočja. Zaradi vsega tega je plezanje v teh gorah »high school« alpinizma ter ultimativen test alpinistovih živcev. Nemalokrat se alpinisti vračajo tudi  iz dvomesečnih odprav razočarani brez ene same uspešno preplezane smeri.

 

Po nekaj poizkusih plezanja in bežanju v dolino v snežnih viharjih se je tudi konec tistega leta začelo zares konstantno obdobje slabega vremena. Ob divjanju vetra in snežink višje v gorah je bil kak dan v bazi in nižje po dolini povsem prijeten.  Take dni sva s soplezalcem Grego Lačnom tekala okoli do čilenske koče  dve uri od baze,  kjer so bivali prijazni fantje in dekleta, ki skrbijo za kočo. Pravi biser je bil  Čilenec Milan. Vsako srečanje z njim je bilo zabavno. Sin Hrvata boleha za neozdravljivo boleznijo, ki mu počasi jemlje vid. Vseeno je bil vedno dobre volje. Njegovo znanje hrvaškega jezika obsega le nekaj besed in s svojo interpretacijo hrvaških kletvic nas je zabaval, da smo se običajno držali za trebuhe od silnega smeha. Nekaj ur klepeta in skodelic mateja, visoko kofeinske mešanice zelišč, ki se prelije z vročo vodo in posrka z »bombillo«, nekakšno kovinsko slamico in čas je bil za odhod nazaj v bazni tabor. »Morda bo jutri lepo vreme, « smo običajno zavrnili  steklenico odličnega »vina tinto« in odšli. A vreme je bilo stabilno - stabilno slabo.

 

Pogovori o vremenu so najpogostejša tema baznih debat alpinistov iz vsega sveta. Nešteto je hipotez o medsebojnem delovanju zračnega pritiska, smeri vetra, temperatur, količine vode v reki, števila tečnih obadov, kvalitete spanja, števila turistov itd.  A vreme vedno znova preseneti. Vsakič znova se teze rušijo na dostopu, pod , ali v stenah. Preklinjajoč se vračaš v varno zavetje baznega tabora  k branju, spanju, taroku, obujanju spominov. Na srečo se ob družbi prijateljev  čas čakanja preživlja lažje.

 

Torre Central

 

A vedno pride tudi kratkotrajno izboljšanje, skoraj zanesljivo dva dni po polni luni.

Ob svitu se je nebo umilo in  sveže posnežene gore so krvavo zažarele. Z Grego sva se pognala  proti goram, a po dobrih treh urah strmega dostopa se je vreme ponovno začelo kvariti. Vrhovi so se zavili v oblake, tu in tam je priletela celo kaka snežinka. A hudega vetra kot ponavadi ni bilo. »Torej naprej, dokler ne bo huje…«. Štirje prijatelji poizkušajo na Severni vrh, midva na dobrih dvesto metrov višji Centralni stolp. Izbereva angleško smer, ki je bila leta 1965 prizorišče pravcate tekme za prvi vzpon na prestižni patagonski vrh. V fotofinišu  sta zmagala legendarna angleška alpinista Chris Bionington in Don Willians. Že  tako strma in težka smer je bila tokrat na debelo zasnežena in plezanje počasneje kot  sicer. Ob stalnem pogledovanju v nebo sva se vztrajno premikala navzgor. »Plezajva do noči, potem obrneva,« sva si določila. Ob desetih zvečer, pol ure pred mrakom,  sva se na vrhu objela in zazrla v neverjetne sence stolpov  na že rdeče obarvani stepi in gladini oddaljenega jezera Argentino. Nezemeljski prizor, ob katerem  so šle kocine pokonci… Nočni spusti ob vrvi v prihajajočem poslabšanju vremena in orkanskem vetru so bili poglavje iz epskih patagonskih alpinističnih zgodb. Reševanje vrvi, ki jih veter nosi daleč za vogal in jih odloži okoli ostrih skalnih rogljev,  iskanje sidrišč, mraz, sneg…po 24 urah, ki bi jih po količini doživetega lahko razvlekel na teden dni, sva  v baznem taboru zamižala v toplih spalnih vrečah.

 

 

Pred časom mi je  domačinka Beatrice govorila: »Tu je treba verjeti v gore, se jim odpreti in zaupati. Če si iskren, te gore sprejmejo, si odgrnejo plašč oblakov in poplačan si z lepim vremenom ter prizori, ki ti vzamejo dih in ostanejo v duši celo življenje.« Tako pravijo domačini. V dolgih tednih slabega vremena sem že močno podvomil v te besede,  a tam, na vrhu sanjske gore, sem jim verjel še bolj. Tudi stokrat izrečeni »Nunka mas (nikoli več)!!!«  so hitro izgubili ostrino in se spremenili v »Hasta la Vista Patagonija« !