Tudi v raju ni vedno sončno. In ko tu dežuje, Dežuje z veliko začetnico.
Izza obzorja se privalijo črni oblaki, pod njimi zavesa kapljic, pol ure kasneje pa že vsi tekamo po krovih in pospravljamo vse, kar bi v močnem vetru odletelo, ter panično zapiramo okna in vrata. Nekako tako kot vi doma. No, z majhno razliko. Doma smo ob prvih kapljicah dežja vedno stekli na teraso in pobirali perilo s sušilca. Odkar živim na barki, delam obratno: ko zagledam dež, začnem obešati perilo.
Voda je za naju tako dragocena, da jo morava uporabljati po pomembnosti: pitje seveda zaseda prvo mesto, nato kuhanje in umivanje. Spiranje posode s sladko vodo pride v poštev, če nisva predaleč od civilizacije, pranje perila pa je daleč na dnu lestvice. Nobenega od naju ne moti, če sva malo slana in pomečkana. Perila se ponavadi lotim, ko na kopnem dobim kakšen potoček ali priročno pipo. Ali ko Dežuje. Zvečer razobesim slane brisače in naslednjega jutra so čudežno oprane in se že sušijo pod tropskim soncem. Preprosto, kajne?!
Seveda sva si izdelala tudi zbiralnik kapnice. Ena ura naliva nama zlahka prinese 40 litrov vode, en ves dan dežja pa pomeni, da se bova lahko v prihodnjih dneh tuširala, ko se nama bo zahotelo! In ker dež v tropih redko traja več kot en dan naenkrat, se ga nikoli ne naveličava. Dež naju vedno razveseli. Posebno mene.
Moji dnevi so polni sonca in takrat mi je težko sedeti za računalnikom, raje sem zunaj in izkoristim čudovit dan. Vedno si rečem, da bom ob prvem dežju napisala to in prebrala ono. Toda ko se končno utrga z oblakov, naenkrat pozabim na ambiciozne načrte. Deževne dni najraje preživim v kokpitu, kjer dolge ure strmim v vrče, ki se polnijo z dragoceno vodo, in si mislim...
Kakšen čudež!
Jasna Tuta
I have always had a connection to the sea. Born in the coastal village of Sistiana (near Trieste) in northern Italy, my earliest memories are of watching the heavy waves slam ashore when the local winds were blowing hard. As a teenager, the sailing club became my focus – not just for my love of water sports, but also for the handsome boys that sailed there. I went on to become an Optimist instructor for the club by summer and a junior school teacher by winter. However, ten years of focusing on the needs of children dampened my maternal instincts somewhat and I felt the need to travel. The sea was the obvious way to go…