Ob koncu leta 2016

Ko se ob koncu leta sprašujem, kaj mi je prineslo, se misel najprej ustavi na zadnjem, novembrskem potovanju v Nepal. Od aprila 2015, ko sem tam doživel in preživel katastrofalni potres, sem se letošnjo jesen že tretjič vrnil na potresna območja. Z željo pomagati ljudem, ki so preživeli to veliko naravno katastrofo. Sredstva, ki sem jih zbral, tudi s pomočjo podjetja Our Space Appliances, sem neposredno izročil prizadetim. Njihova dostojanstvena in iskrena zahvala se me je močno dotaknila. še bolj pa spoznanje, da jim to, da nismo pozabili nanje, pomeni skoraj toliko kot razdeljena pomoč. Na novo me je prevzela spokojnost in mističnost jezera Tiličo na višini 5000 metrov. Njegova turkizna gladina, v katero se na eni strani lomi več deset metov visoki rob ledenika istoimenske gore, druga stran jezera pa je popolna puščava v tisoč odtenkih rjave barve, le v ozadju jo poživljajo zasneženi šest in sedemtisočaki Tibeta. Dodatno žlahtnost potovanju je dalo še ponovno odprtje Bodnatha, največje in najsvetejše stupe v Katmanduju. Ob potresu je bila tako poškodovana, da so morali zgornji del svetišča podreti in ga postaviti povsem na novo. Vsevidne Budove oči so morale biti do odprtja zakrite s svileno zaveso, a jo je veter od časa do časa dvignil. Kot da bi magično oko Bude pomežiknilo množici menihov, ki so se pripravljali na slovesnost. Tri drobna doživetja, ki so mi dodatno osmislila in polepšala iztekajoče se leto. Tudi vam želim veliko lepih in vznemirljivih doživetij v prihajajočem letu. Viki Grošelj


Mistično jezero Tiličo



Med pomočjo za odrasle je bilo tudi nekaj plišastih igrač za otroke



Pomežik Bude med otvoritveno slovesnostjo