Na vrhu prve domovine, 25. XII. 2016

New York City
Glede na podatke iz spletnih strani dveh najpopularnejših hotelskih verig, v katerih običajno prenočujem, sem v letu 2016 celih 93 noči spal v hotelih izven Slovenije, večinoma po vzhodni Evropi, nekje v Varšavi, Pragi, Atenah, Budimpešti, Bratislavi, na Dunaju, pa tudi po ZDA in še kje. Človek, ki je toliko zdoma, lahko tekmuje s potujočimi cirkusanti in drugimi nepopravljivimi potepuhi. Teh skoraj sto noči pomeni tudi tisoče letalskih milj, ki sem jih nabral predvsem na Adrijinih poletih in v povezavah skupine Miles & More.


Las Vegas
Moja priljubljena hotelska veriga mi je s črno kartico že zdavnaj podelila najvišji status. In nato še poseben plemiški položaj, s katerim kronajo samo 10% najzvestejših strank. Najhujše potepuhe torej. A 93 dni zdoma še vedno pomeni, da sem 273 dni v tem prestopnem letu užival doma. Z družino. In tovrstnih dni in noči se je doslej nabralo zvrhan koš, saj enako, potujoče, delo opravljam že osem let, oziroma dvaintrideset kvartalov, kot leta štejemo garači v ameriških korporacijah.


San Francisco
V teh osmih letih sem dodobra spoznal ljudi, vodje, delavce, hotelske uslužbence, taksiste, stevardese, natakarje, prevarante in nebodijihtreba vseh sort, barv, seksualnih nagnjenj, psihičnih motenj in fantazij. K sreči sem spoznal tudi nekaj prijateljev in le malo sovražnikov. Vem, kakšni so ljudje, ko so trezni in ko jim popustijo zavore na krilih alkoholnih substanc. Točno vem, kaj lahko pričakuješ od Čeha, Slovaka, Madžara, Hrvata, Srba, Grka, Romuna ali Bolgara. Spoznal sem, da ima vsakdo svoje duhove, svoje preganjavice. Da imajo tisti najbolj motivirani, najuspešnejši, najhujše strahove, kar jih dela uspešne in kako bežijo v zatočišče uspeha, za katerega so pripravljeni delati več, bolje, trše, potovati dodatno miljo.


Praga
Spoznal sem najbolj lene ljudi na svetu (ali vsaj v Evropi). In najbolj pridne mravljice. In kadarkoli sem videl kaj dobrega, sem kot vsak človek to primerjal s svojo domovino. S svojo prvo domovino, saj imam kot čistokrvni jugoslovanski mešanec namreč dve. Kot je v navadi, sem vedno precej negativno razmišljal o svoji prvi domovini Sloveniji, češ pri nas ne bo nikoli tako, pri nas smo preveč starokopitni za kaj takega.


Benetke
A več kot potujem, spoznavam države in ljudi, bolj spoznavam, kako čudovita je v resnici naša Slovenija in kako čudoviti s(m)o tukaj ljudje. Kot vsak normalen moški, sem tudi sam prišel do spoznanja svojih zmot tako, da mi jih je predočila žena. Tudi ona je čistokrvna mešanka, a vendar obakrat Neslovenka. Ravno dovolj, da mi je odpirala oči k spoznanju, kako lepo je pri nas. In to tako, da mi je stokrat, morda tisočkrat mimogrede namignila:"Vidiš, …" in za tremi pikami je sledilo kaj pozitivnega. Natakarjev nasmeh, prijazna beseda mimoidočega, prekrasna narava na vsakem koraku. In tako sem se kasneje večkrat ujel, kako tudi sam vse bolj opažam te stvari. In da različni tujci, ki sem jih tu in tam gostil v Ljubljani v bistvu niso samo prijazni, ko prehvalijo Slovenijo in Slovence. Včasih mi je kdo navrgel celo debato, in primerjavo z ostalimi evropskimi narodi. O slovenski prijaznosti, domačnosti, varnosti, lepoti. Pridnosti. In res je. V letu 2016 sem začel zavestno ceniti našo prelepo domovino. In se večkrat odpravil v naravo, v hribe. Sam, z družino, s prijatelji. Včlanil sem se tudi v največjo slovensko socialno mrežo — Planinsko Zvezo Slovenije. In tako vrhunec mojih letošnjih potovanj ni bil veličastni Berlin, odštekani Las Vegas, niti nikolispeči New York. Najvišji dosežek, tako v figurativnem kot v dobesednem smislu je bil Triglav.


Berlin
To je bila posebna dogodivščina. Z ženo, prijateljem in celo kopico njegovih prijateljev. Lep konec tedna se je naredil. In smo hodili. Od Bohinjskega jezera do Vodnikove koče. In naprej. Spali smo v do vrha natrpanih planinskih kočah. Ene so ponujale ves hotelski luksuz (če odmislim skupne sobe), spet druge niso imele niti tekoče vode. In stranišča na počep, ki smo jih splakovali z vedri deževnice. Cel vikend sem se umival z otroškimi vlažilnimi robčki. Pa vendar niti za trenutek nisem pogrešal Intercontinentala. Milijarde zvezdic na čistem alpskem nebu so bile veliko udobnejše kot vseh pet zvezdic mojih hotelov. Ajdovi žganci z ocvirki in predrago pivo so bili okusnejši od sous-vide domislic poplaknjenih z najboljšimi madžarskimi vini. Peščica novih mladih prijateljev mi je bila milejša od vseh profitabilnih poslovnih vezi.


Budimpešta
V gorah je človek — človek. Tam nekako vsi pademo v isto kasto, smo pač človeška bitja. Naše potrebe in dejanja postanejo prvobitna. Kot bi padli dol po Maslowovi lestvici. V gorah ni materializma. Vsaj tam visoko ne. In te tri dni hoje, tri dni luknjanja poti z nordijskimi palicami, tri dni raztezanja alpininih gojzarjev, tri dni srčnih pozdravov neznancem, tri dni gorske terapije, to je življenje! In krona vsemu temu je seveda korak na cilj, na Triglav. Ko smo bili že čisto pod vrhom, ko sem prvič od blizu zagledal Aljažev stolp, mi je srce pošteno razbijalo. In tistih par korakov proti stolpu sem komajda zadrževal solze, dokler jih več nisem mogel. To je trenutek, ko se po glavi zavrtijo vse tiste stare reklame s Triglavom, ko spet vidiš, kako v času osamosvojitve tam prvič zaplapola slovenska zastava. To je trenutek, ko sem pomislil na pokojna očeta in mater. Na svoja otroka. To je bil spokojen moment. Nekaj solz je spolzelo po licu. Takih srečnih, zadovoljnih, ponosnih. To so čisto posebni trenutki. Če ne drugače, pa bom že zaradi teh emocij spet šel na Triglav. Morda bom spet začutil to katarzo. To čisto posebno mamilo. Za tiste, ki na očaku še niste bili, naj povem, da Triglav sploh ni nikakršen bavbav, na katerega se lahko odpravijo samo najsposobnejši gorniki. Ne, obstajajo precej lahke poti, ki jih zmore vsakdo, ki brez večjih naporov spleza na Šmarno goro. Sposodite si kakšno knjigo (priporočam: Kako na Triglav, PZS, 1999)!


Triglav
Vprašajte za nasvet koga, ki je bil že večkrat. Pridružite se organiziranemu pohodu, teh čez poletje ne manjka! Priporočam tudi samovarovalni komplet, ki vam ga za nekaj evrov posodijo v lokalnem planinskem društvu. Kar lepo nataknite si tisto čelado, in se potrudite s karabini, precej varneje in samozavestneje boste šli gor, še posebno v kakšnem od prenatrpanih julijskih ali avgustovskih vikendov. Takrat je pot precej dolgotrajna predvsem zaradi neprestanega umikanja, čakanja, saj se gor in dol vijejo cele kolone iz vsega sveta. V hribe navadno grem za sprostitev in priznam, da najraje srečam čim manj ljudi. Pri svojem življenjskem stilu imam več kot dovolj človeških interakcij. V hribe hodim na terapijo. Na neko pohodniško meditacijo. Srečati samega sebe. Najraje precej zgodaj, pred sončnim vzhodom, ko je še posebej spokojno. V Sloveniji imamo nešteto priložnosti za hojo v hribe. Za vse zahtevnostne nivoje, za vse starosti. Za običajne pohodnike in za ekstremiste. In zato sem hvaležen, da živim v tem podalpskem raju. Eden izmed moji ciljev za 2017 je spoznati čim več Slovenije. Ne glede na to, v kako majhni državi živimo, nas jo večina izredno slabo pozna. Želim si biti del elitne druščine tistih, ki jo poznajo bolj intimno. Vse dele, v vseh letnih časih. In to je tudi lepa priložnost za preživljanje časa z družino. Tudi za domovinsko vzgojo otrok, če hočete. Prav kilometrska majhnost je prednost naše domovine — v čisto vsak kot se lahko odpraviš na enodnevni družinski izlet. In letos želim veliko družinskih izletov. Čim več žigov v planinsko knjižico, in karseda veliko dobrih vtisov in zapisov. Lepih spominov za moja otroka. Da bosta vsaj onadva znala ceniti Slovenijo pred petintridesetim letom. Da jima podarim to, kar nam je vsem dano. In kar imamo preprosto narisano na grbu — vode, gore in zvezde. Prav posebne, ki sijejo za okrogla dva milijona preveč kritičnih duš, ki povečini premalo cenimo svoje danosti. Ki hodimo izredno daleč, da bi znali biti hvaležni za to, kar imamo ves čas pred nosom. Bog vas blagoslovi!