Na vdih v -203 m globoko morsko brezno

Odročen bahamski otok Long Island ob sebi skriva nekaj izjemnih potapljaških lokacij. Med njimi je Deanovo modro brezno, naravni fenomen, ki leži v sredini zavarovanega zaliva in pada vse tja do globine 203 metrov. Zaradi odličnih pogojev zato ni naključje, da je večina globinskih svetovnih rekordov v prostem potapljanju postavljenih ravno tu. Za razliko od odprtega morja se tu ni potrebno spopadati z valovi, tokovi ali padcem temperature v večjih globinah. Zgolj pomanjkanje svetlobe je tisto, ki zahteva posebno pripravo.

Julija lansko leto sem v sklopu prestižnega tekmovanja Vertical Blue tu opravil nekaj svojih najglobljih potopov, tudi takih prek 110 metrov. Tak dan se prične povsem običajno. Preprost zajtrk s kosmiči, kokosovo vodo in riževim mlekom je idealen za rehidracijo, obenem pa lahko prebavljiv vir energije. Eno uro pred potopom se na plaži ob Deanovem modrem breznu javim sodnikom in s tem uradno potrdim svoj prihod. Pred potopom diham vedno skozi nos, plitko in počasi. S tem ohranjam optimalno razmerje med kisikom in ogljikovim dioksidom v krvi. Dvajset minut pred štartom počasi odplavam proti platformi, kjer so spuščene tekmovalne vrvi. Umiritev telesa in duha dosežem s počasnimi gibi in nadaljnjo kontrolo dihanja. Z leti treninga sem iz svoje priprave izločil tudi ogrevalne potope. Tako zgolj lebdim na vodi in čakam svoj štart, ki ga z odštevanjem naznanijo dve minuti prej.

Po maksimalnem vdihu, ko zajamem prek dvanajst litrov dragocenega zraka, sledi začetek potopa in plavanje proti vnaprej najavljeni globini. Po dvajsetih metrih sila vzgona izgubi svojo moč in prične se prosti pad ter s tem najlepši del potopa. Ta se zgodi, ko sila vzgona zaradi okoliškega tlaka izgubi svojo moč in nas sila teže s hitrostjo enega metra na sekundo vleče proti morskemu dnu. To je občutek, ki te zasvoji, in razlog, zaradi katerega se s tem športom sploh ukvarjam. Sočasno se umiri srčni utrip, ki pade pod trideset udarcev na minuto, misli se zbistrijo, in postanemo popolnoma prisotni v trenutku. Za izenačevanje tlaka uporabljamo zrak v pljučih ali ustih. Alarm na uri tik pred napovedano globino me opozori, da s plošče, ki me tam čaka, vzamem oznako, s katero sodnikom dokažem potop na ciljno globino.

Povratek je pravo nasprotje potopu in je izjemno garaško delo. Ob pogledu na varnostne potapljače, ki me pričakajo na globini 35 metrov, se osredotočim na dihanje po potopu, ki je s stališča varnosti najpomembnejši del nastopa. Poleg varnostnih potapljačev nas varuje tudi vrvica, s katero smo pripeti na tekmovalno vrv. Organizator nas lahko tako kadarkoli dvigne nazaj na površino.

 

 

Na tem otoku pa ni vse podrejeno le rekordnim potopom. Številna druga modra brezna na še bolj odročnih lokacijah pričarajo izjemne naravne kulise za podvodno fotografijo. Zaradi apnenčaste pokrajine lahko tudi v osrčju otoka najdemo morska brezna s kristalno čisto vodo in številnimi morskimi organizmi. Prav zato lahko otok Long Island uvrstim v redko kategorijo mest, ki so se mi tako močno vtisnila v spomin, da neprestano sanjarim o povratku.