Lodrino - kralj evropskih sotesk

Si znate prestavljati več kot sto metrov globoko razpoko sredi gore, ki je ponekod široka manj kot meter? In kristalno čisto vodo, ki skozi to razpoko živahno išče svojo pot proti dolini? Tako namreč izgleda kralj evropskih sotesk – Lodrino. Nahaja se v švicarskem kantonu Ticino, le debelih 5 ur vožnje iz naše deželice. A vseeno kljub relativni bližini ni primeren za vsakega Janeza. Za varno soteskanje v njem je potrebna velika mera izkušenj, primerno vreme in letni čas. Mnogi soteskarji smo si edini, da je spust skozi Lodrino primerljiv z resnejšim plezanjem v Alpah.

  Sam sem na ustrezne pogoje čakal celih 5 let. Najprej me je pestilo pomanjkanje izkušenj, v naslednjih letih pa mi je obisk onemogočal previsok vodostaj. Lodrino je namreč ena izmed redkih sotesk v Ticinu, ki v zgornjem delu nima zajetja vode za hidroelektrarne, zato je vode vedno veliko. A letos smo tega muhastega kralja le ukrotili. V daljšem poletnem dopustu smo si privoščili skoraj tri tedne soteskanja v Švici, Franciji in Italiji. Ko je prišel na vrsto Lodrino, smo se nekoliko obotavljali. Primerjali smo tičinski vodnik po soteskah, kjer je fotografiran sprejemljiv vodostaj z dejanskim vodostajem. Vode je bilo več, kot je priporočeno za izkušene soteskarje. A v ekipi smo na srečo imeli tudi člane, ki so Lodrino že »naredili« in nad stanjem niso bili pretirano zaskrbljeni. Ker »soteskarjev ni treba poditi v sotesko«, smo soglasno sprejeli sklep 1: Gremo!

  Četverica, oblečena v tesne neoprenske obleke, otovorjena s 150 m vrvi, obilnimi zalogami hrane (2 čokoladici na osebo) in pripomočki za hude čase (še eno čokoladico na osebo) je vstopila v sotesko na začetku srednjega dela. In presenečenje nas je čakalo že po prvem skoku v tolmun. Padajoča voda je v globok tolmun prihrumela s takšno močjo, da je ustvarjala protitok, ki nas je vlekel nazaj pod slap. Rob tolmuna pa je bil zaradi alg drseč, zato je bil izstop prava loterija. Kot vedno tudi tokrat nisem imel sreč... A fotograf Andrej je tisti dan kupil pravo srečko in z oponašanjem tjulnjega gibanja se mu je uspelo skobacati iz tolmuna. Pomagal je še preostalim in lahko smo se spustili po naslednjem 45 m slapu. V nadaljevanju se je soteska počasi zapirala, lepota pa prekašala lepoto švedskih manekenk.

  Spusti po vrvi so bili precej zahtevni, pa ne toliko zaradi višine slapov, temveč zaradi moči vode, ki je kot buldožer pritiskala na naše telo med spuščanjem. Zato smo se ji, kadar je bilo le možno, izognili z uporabo sidrišč, ki omogočajo suh spust. Velikokrat pa smo raje skočili v naslednji globok tolmun. V spodnji polovici kanjona se nam je pridružila še zdravnica Tina, ki je kot vedno preverjala naše vitalne funkcije in duševno stanje. Precej hitro je postavila diagnozo: »Vi vsi ste tako ali tako bolni, zato morate nadaljevati soteskanje«. Čakal nas je še spodnji del, katerega lepote težko opišemo z besedami. Upam, da bodo fotografije dovolj. Ure v soteski so minevale, kot bi bile minute. Pet ur, kolikor smo potrebovali za srednji in spodnji del, je minilo povsem prehitro.  

 

  In kakšni so vtisi? Lodrino je upravičil svoj sloves kralja evropskih sotesk. Obiskal sem jih že nekaj sto, a ta soteska nudi neverjetno kombinacijo spoštovanja vzbujajoče vode, neokrnjene narave, kristalno čiste vode, lepih spustov po vrvi, čudovitih skokov in le malo plezanja po velikih skalah. Osebno me je tako prevzela, da sem jo naslednji dan obiskal ponovno. In zagotovo ne zadnjič.