Kurent ali korant?

Vsako leto se v tem času, če sem le v Sloveniji, z največjim veseljem odpravim na pustovanje v Markovce pri Ptuju. V teh koncih pustu sicer rečejo fašenk, a to prav nič ne spremeni dejstva, da gre pač za pustno rajanje z vsem tistim, kar se za to spodobi; z velikoooo alkohola, z velikoooo muzike in s še več veseljačenja zaradi veseljačenja samega. A v teh krajih ima vsa stvar še poseben podton, saj so to rojstni kraji naših najbolj slavnih pustnih šem – kurentov namreč.

 

 

Verjetno je vsak pravoveren kurent lahko globoko užaljen, če ga tak žabar iz ljubljanskih meglic kot sem jaz imenuje šema. Zagotovo mi tudi znamenita gorjača, ježevka ne uide, saj so bili kurenti že od nekdaj razred zase; resni, včasih celo strašljivi in predvsem z jasno vizijo svojega poslanstva: v naše kraje pripeljati pomlad! A roko na srce; kurenti že kar nekaj časa ne opravljajo le svojega prvotnega poklica odganjanja zime, pač pa se ukvarjajo tudi z veliko bolj posvetnimi zadevicami, kot sta na primer poskakovanje na mestu in sočasno zvonjenje na tistih krajih, kjer velja rek, kdor ne skače ni Slovenc, in vsakoletni obiski v hramu slovenske visoke politike, kjer precej brezuspešno preganjajo (spet ne zimo!) pač pa le kolosalne nebuloze, ki jih tam sedeči gospodje dnevno izrekajo svojemu narodu. To je najbrž precej težje in bolj brezupno, kot pa odgnati zimo, ki za razliko od butastih politikov, tako ali tako odide sama … A očitno jih je vseeno malo povozil čas, saj sem se na letošnjem fašenku cel dan spraševal kdo odganja koga? Bilo je namreč sončno, brez oblačka na nebu in tako vroče, da so kurenti v debelih kožuhih peklensko zakuhali in še tako dober in hladen špricer, ki je sicer tekel v potokih, jim ni pomagal. Mogoče celo obratno? Na koncu karnevala sem se že resno spraševal kdo odganja koga; ali kurenti zimo, ali pa globalno segrevanje kurente? Bojim se, da imamo pravilen odgovor na dlani!

 

 

Če malo pogledamo zgodovino kurentovanja, ki jo nekateri znanstveniki zelo ambiciozno izpeljujejo vse iz časov bronastodobnih ritualov, lahko ugotovimo, da je bil prvi kurent zares upodobljen šele pred malo več kot sto leti (leta 1891) v enciklopediji Die Österreichisch-Ungarische Monarchie in Wort und Bild in bil je zelo, zelo drugačen, kot so kurenti danes, saj se je v nekaj kratkih desetletjih kar temeljito spremenil. Znameniti dolgodlaki kožuhi, kurentski zaščitni znak se še ne uporabljajo kaj dolgo, kurentovo oglavje se le od leta 1930 korenito predrugačilo, čudežno je naraslo tudi število zvoncev za pasom, pa še marsikaj podobnega bi se našlo. Mogoče je še najbolj v nebo vpijoča sprememba ta, da so danes med kurente vstopile tudi ženske (kurentinje) in otroci –najbrž jim moramo reči kar kurentki? Verjetno se ob tem tisti pravoverni kurenti iz prejšnjih generacij vrtijo v grobu hitreje, kot se vrtijo jagenjčki na žaru tam, od koder prihajajo kurentovski kožuhi. Z Balkana namreč! A tako pač je…

 

 

Za konec pa še tisto vprašanje, ob katerem se krešejo včasih tako različna mnenja. Predvsem jezikoslovska; namreč, kako se pravilno reče: kurent ali korant? Še najboljši se mi zdi odgovor enega mojih prijateljev, s katerimi sva bila skupaj na fašenku. Je sicer malo poseben, a zagotovo v sozvočju s tem pustnim časom: »Med sabo so si zelo različni! Kurenti gojijo kure, koranti pa berejo koran!« Seveda se mu je ta razlaga porodila že bolj proti koncu fašenka in to po tem, ko so nas neskončno prijazni vaščani pred vsako hišo zvabili na kozarec vina pa še na kakšen krof ali kruh z domačo zaseko zraven. No, vino je vseeno prevladovalo, pa ne samo pri njemu, pač pa tudi pri nas, tako da se mi je ta odgovor v tistem trenutku zdel popolnoma relevanten in nadvse točen.

 

 

Pa naj bo tako kot je, saj le živi in vseskozi spreminjajoči se običaji zagotavljajo, da bodo kurenti tudi v bodoče to, kar so danes – eden od simbolov slovenske identitete, na katerega smo lahko upravičeno ponosni! Če pa o kurentih (ali korantih) želite izvedeti kaj več, pa v roke vzemite marčevsko številko revije National Geographic, kjer smo jih še podrobneje predstavili.

 

 

 

 

 

 

 

Foto: Arne Hodalič