Krasni novi svet ali vse po starem?

S prvim majem je Avstrija sprostila omejitev izhoda. Tukajšnja kriza ni nikoli postala Kriza z veliko začetnico, vsaj ne v epidemiološkem smislu, čeprav razsežnost ekonomskih posledic še ni jasna. Zdaj počasi lezemo ven iz svojih brlogov, zmedeno mežikamo v sonce in se previdno dobivamo s prijatelji na pivu v parku. Življenje se počasi vrača na stare tire. Pa se res? In ali si to zares želimo?

 

Čeprav nas je koronavirus prevzel s svojo nenadnostjo in ravnodušno porušil vse naše načrte, je ta pandemija šele prvo dejanje dosti večje drame.

 

Pandemije so se v zgodovini človeštva vseskozi vmešavale v potek dogodkov – igrale so ključno vlogo ne samo v neštetih vojnah, kolonizacijah in revolucijah, ampak tudi v razvoju javnega zdravstva in socialne podpore. Pandemije – nevidne in moralno brezbrižne – razkrijejo krhko ogrodje družbe in nestabilno osnovo, na kateri smo zgradili svoj svet. “So kot ogledalo, ki ljudem in družbam pokaže, kaj v resnici so,” pravi Frank Snowden, avtor fascinantne in zelo aktualne knjige Epidemics and Society.

 

Ti pretekli meseci, ko se je svet ustavil, so bili za mnoge nekakšna pavza, med katero smo se zabarikadirali doma v upanju, da se bomo kmalu lahko vrnili v normalnost in v “resnično življenje”. A v življenju ni pavze, in svet se vrti ne glede na to, ali zapustiš svoje stanovanje.

 

Beseda, h kateri se vedno znova vračam v časih globokih sprememb in negotovosti, je liminalnost. Diploma iz kulturne antropologije ni dosti vredna v lovu na službo, a namesto tega ti da bogato besedišče, s katerim lažje razvozlamo to farso človeštva in človečnosti. Torej: liminalnost, srednja faza vsakega obreda iniciacije, kjer si že zapustila svojo prejšnjo resničnost in družbeno vlogo, a še nisi vstopila v novo. Za družbo so liminalna obdobja tista, v katerih se ustaljen družbeni red zamaje, stare navade, vrednote in pravila so nenadoma pod vprašajem, in sam pomen družbe ni več varen pred dvomom. Zveni znano? Velike družbene spremembe so nemogoče brez prehoda skozi to krizno in negotovo obdobje. Skozi to prizmo ti pretekli meseci niso bili odmor od “resničnega življenja”, ampak bistveni del njegovega nadaljevanja, čas dvoumnosti in potenciala – tako za dobro kot za slabo.

 

“Ta pandemija je portal,” piše indijska politična esejistka Arundhati Roy. „Sredi vsega tega obupa nam ponudi možnost, da znova premislimo ta apokaliptični stroj, ki smo si ga zgradili. Nič ne bi bilo huje  kot vrnitev v normalnost.“

 

V liminalnih obdobjih so pravila družbe na novo izpogajana. Stvari, ki so bile vklesane v kamen, ker je bilo pač „vedno tako“, se lahko spremenijo z danes na jutri. Univerzalni temeljni dohodek, zamrznjene najemnine, razširjeno javno zdravstvo in nove zaščite za delavce, vse v državah, ki bi še pred par meseci vse to imele za absurdne sanje komunističnih manijakov.

 

Večje spremembe še prihajajo. Najprej bodo tako majhne, da jih sploh ne bomo opazili, a čez deset let se bomo spomnili na ta čas kot na začetek nove dobe. Nihče me ne more obtožiti optimizma, a kljub temu sem vedno polna upanja, kot ga razume Rebecca Solnit: “Z upanjem razumemo, da bodo v negotovosti, ki se nam obeta, tudi boji, ki se jim bo vredno pridružiti, tako kot možnost, da v nekaterih zmagamo.”

 

In kaj zdaj?

 

To je na nas, da se odločimo.