... ni kreten, še manj pa tisti, ki tam živi. Konec marca sem imel priložnost obiskati Kreto, največji grški in tudi najjužneje ležeči večji sredozemski otok, otok z bogato zgodovino in tudi izjemno naravno dediščino, ki mi je kot biologu še posebej ljuba.
Ker je bil oziroma bi to moral biti čas pomladanske migracije ptičev, ki se po eni od sredozemskih poti vračajo iz prezimovališč v Afriki na gnezdišča v Evropi, in ker je zahodni del Krete ena od vmesnih postaj te selitve, sem bil nad obiskom še toliko bolj navdušen in v nemajhnih pričakovanjih. Poleg tega je Kreta v tem letnem času tudi botanični raj zaradi cvetenja številnih orhidej – kukavic in mačjih ušes, tulipanov in drugih sredozemskih botaničnih znamenitosti, torej še en tehten razlog za veselje nad obiskom.
A že prihod v Chanio, drugo največje mesto na Kreti, in pogled iz hotelske sobe v starem pristanišču, ki so ga zgradili Benečani v dokaj dolgem obdobju svoje vladavine, je bil kar nekoliko šokanten. Nad cerkvijo, ki združuje tako ostanek muslimanske džamije, spomin na dolgotrajno otomansko posest Krete, in še starejšo ter po odhodu Turkov spet obnovljeno krščansko baziliko (minaret pa so v skladu z ekumenskim duhom radodarno pustili stati in obstati), so se spreletavali črni hudourniki in galebi, nad njimi pa so se bohotili visoki hribi gorskega masiva Lefka Ori s popolnoma zasneženimi pobočji in toliko snega, kot ga celo zimo v naših Alpah ni bilo. Takoj me je zamikal en tak terenski spust s smučmi po nedotaknjenem celcu, a sem namero hitro opustil, saj je znano, da so vrhovi mogočnih kretskih hribov namenjeni le bogovom, kar seveda nisem.
Skratka, Kreta nad okrog 1.000 m nadmorske višine je bila popolnoma zimska, kar ni bil najboljši obet za naravoslovne ekskurzije po otoku, kar se je kasneje vsaj delno potrdilo. Letošnja zima je bila na Kreti res huda z obilnimi padavinami in neurji, ki so poleg obilice snega v višjih predelih sprožili tudi številne zemeljske plazove, tako da je bila marsikatera cesta še konec marca popolnoma razsuta in neprevozna.
Prve tri dni je bilo sicer vreme lepo, tako da sem se, medtem ko se je žena ukvarjala s svojim kongresnimi obveznostmi, lahko podal na ornitološke in botanične oglede. Pa sem bil kar malo razočaran, saj na dveh dokaj znanih ornitoloških območjih ptic preprosto ni bilo, oziroma sem tam videl le nekaj popolnoma običajnih vrst, ki bi jih lahko videl tudi 10 minut od domače hiše. O selitvah ni bilo ne duha ne sluha. Podobno je bilo tudi na severni obali, je bil pa zato polotok Akrotiri s številnimi samostani in tipično sredozemsko garigo (suha pokrajina z grmovjem in travišči) ter kulturno krajino med njimi vsaj botanično kar zanimivo doživetje.
Drugi dan sem se preko hribov podal na južno in še vedno zelo divjo stran otoka, kamor vodijo tudi številne pešpoti skozi globoke in ozke soteske (najbolj znana je Samaria, so pa tudi številne druge). Tokrat so bile zaradi obilice vode in padajočega kamenja žal vse zaprte in tovrsten dostop ni bil mogoč. Tako sem se bolj vozaril iz enega sezonsko opustelega kraja do drugega. Na Kreti se sicer sezona začne v začetku aprila, a zadnji teden marca so se le tu pa tam ravno lotili pospravljanja ostankov prejšnje sezone, ki so jih pustili prezimiti na gostilniških mizah in točilnih pultih raznih obalnih barov.
Vsekakor je južna obala otoka zelo slikovita, precej strma in velikokrat nedostopna, pobočja pa so bila v tem času v polnem razcvetu, večinoma rumene barve, zlasti rumenih asfodelov in grmičastih mlečkov, dveh vrst rastlin, ki jih na Jadranski obali ne poznamo. O pticah pa tudi tu ni bilo ne duha ne sluha, razen šestih malih škurhov in dveh malih deževnikov na morski peščini pred ostanki beneške utrdbe v kraju Frangokastello, ki pa so urno odlepili od tal in odleteli nad morje. Po vsej verjetnosti posledica slabih izkušenj srečanj z ljudmi na selitveni poti, saj načeloma to niso zelo plašne vrste ptic.
Ko sem se že z nekoliko dolgim nosom odpravil nazaj proti severnemu delu otoka, pa nov šok. Najbližja cesta skozi kanjon Kourtaliotiko je bila zaradi zimskih deževij in hudourniških voda popolnoma razsuta in zaprta za promet. Zaporo je predstavljala meter visoka pregrada iz narite zemljine, ki pa sta jo dva domačinska avtomobila uspešno obšla, jaz pa seveda za njima. Pa ne za dolgo, ker je bilo na cesti ogromno skalovja, med katerima sta domačina uspešno slalomirala, dokler desne polovice ceste ni preprosto zmanjkalo, ker je končala kakšnih sto metrov globlje v kanjonu reke. Norih domačinov tudi to očitno ni ustavilo, jaz pa sem raje odpeljal kašnih 200 m vzratnega slaloma, saj na točki, ki sem jo dosegel, obrniti ni bilo več mogoče. Moral sem narediti kakih 30 km obvoza po raznih vaških cestah, da sem spet prišel na severno stran otoka.
Hkrati pa sem imel srečo, saj sem na povratku na parkirišču na vhodu v kanjon pod sabo zagledal dva beloglava jastreba, ki sta se spuščala po kanjonu ter se potem v loku dvigovala proti drugim jastrebom, krožečim visoko na nebu. Vse skupaj kakšnih 20 velikih ptičev, ki so se v zračnih tokovih brez najmanjšega napora spreletavali sem ter tja. Zaradi neprevoznosti ceste se mi je tako nenadejano ponudila priložnost, da sem lahko posnel nekaj res dobrih fotografij teh ogroženih mrhovinarjev. Čeprav poznam te ptiče tudi z »domačega« Cresa, jih od tako blizu in pod takim kotom še nikdar nisem videl, kaj šele fotografiral. Dan se je tako končal s presežkom.
V veselem pričakovanju naslednjega dne sem delal nove načrte, ki pa jih je prekrižalo poslabšanje vremena in res močen znameniti meltemi (nekakšen grški bratranec naše burje). Valovi v beneškem pristanišču so bili visoki kakšne 3-4 m in so butali v svetilnik in obzidje starega pristanišča z nemajhno slikovitostjo.
Zima se je spet vrnila, tako da je bilo z izleti v naravo bolj ali manj konec. No ne čisto, zadnji dan sva z ženo, ki je končala svoje kongresne obveznosti, uspela obiskati eno največjih botaničnih znamenitost Krete, le kaka dva km2 veliko travnato pobočje kakšnih 800 m visoke planote nad krajem Spili v notranjosti Krete. Imela sva srečo, saj je tam cvetelo na stotine orhidej in mačjih ušes, le divji tulipani so bili zaradi mrzle zime v zaostanku in še niso razprli svojih cvetov. Kako jih tudi bi – v času najinega obiska je padala sodra in vel izredno mrzel veter. Bilo je torej res hladno, a vseeno lepo, le brkatih serov, najbolj ogrožene vrste jastrebov, ni bilo na spregled. Kakšnih 15 parov teh ptic naj bi še pobiralo kosti poginulih živalih na pobočjih masiva Oros Idi, a niti vreme niti čas nama nista dopuščala, da bi lahko dlje oprezala za temi veličastnimi pticami.
Dr. Tom Turk
Dr. Tom Turk is a professor of biochemistry at the Biotechnical Faculty, University of Ljubljana. He is a biologist and an author of books about life in the Adriatic Sea and Mediterranean Sea, traveller and nature photographer who, every now and then, still dives below the sea surface and takes an underwater photograph or two. He is especially interested in nature protection and conservation of biodiversity. He’s also a member of the editorial board of the Slovenian edition of National Geographic.