Kako v Sloveniji stopiti tja, kamor še ni stopila človeška noga

Pred kratkim mi je nadobuden sedemnajstletnik zaupal, kako si je celo otroštvo želel, da bi se rodil v nekem drugem času. Tedaj, ko so neustrašni morjeplovci še imeli kaj za odkriti in osvojiti. Dandanes je vendar ves svet prehojen, izmerjen in popisan čez in čez. Le kaj mlademu raziskovalcu sploh še preostane? Nato je nekega dne odkril spletni kataster jam Slovenije, se vpisal v Društvo za raziskovanje jam Ljubljana in želja se mu je uslišala na nepričakovan način.

 

V Sloveniji je registriranih 14.196 jam, to je podzemnih rovov v dolžini vsaj 10 metrov. Vsaka luknja v tleh torej ne šteje za jamo. Kakšna s seznama mogoče ni zares vredna naziva jama, druga je za vedno izgubljena, a tudi če odštejemo neznanke, je seštevek še vedno impresiven. Še bolj navdihujoč je podatek, da jamarji vsako leto raziščemo okoli 500 novih jam. Večina je resda dolgočasno kratkih. A v Sloveniji imamo tudi globoka brezna, v katerih se lahko spustimo več kot kilometer pod površje. Ali pa več desetkilometrske labirinte podzemnih rovov, še ne do konca raziskane. Kdo ve kam vse vodijo še neodkrite podzemne poti?

 

 

Jame lahko iščemo na več načinov. Med sprehajanjem po brezpotjih lahko oprezamo za naključnimi vhodi. Če imamo dovolj somišljenikov, lahko »v strelcih« prečesavamo teren in ni vrag, da najdemo še tako majhne duri v podzemlje. Lahko pa se naloge lotimo bolj premišljeno in izkoristimo zgoraj omenjeno množico podatkov vsepovprek prečesanega površja. Tako je pred nekaj leti naredil Matic. Uporabil je prosto dostopne podatke, pridobljene z laserskim skeniranjem površja (LiDAR). Med drugim lahko z njimi ugotavljamo poraščenost terena, analiziramo vodne razmere ali pogledamo kaj se skriva za sosedovo ograjo. Dobimo pa tudi zelo natančen model terena, na katerem hitro opazimo vrtačo ali brezno. Matic, ki ne mara brezciljno tavati po terenu, je napisal algoritem, ki je poiskal vsa brezna, ki so ustrezala njegovim pogojem (na primer da so imela premer manjši od 10 metrov, globoka pa so bila vsaj sedem metrov). Rezultati so že na prvi pogled obetali.

 

Seveda najraje raziskujemo visokogorske globoke jame, tam kjer se podirajo rekordi. A te terjajo čas (navadno vsaj cel vikend) in ugodne razmere (dež in snežnica imata to neprijetno lastnost, da odtekata ravno po breznih, ki jih raziskujemo). Bila je marčevska nedelja 2019, po sobotni akciji jamarske šole in uspešni rojstnodnevni zabavi. Matic je cel večer govoril o izjemnem odkritju – kopici virtualnih brezen, t. i. »lidarc« sredi jamarske »sive lise«, območja brez registriranih jam nekje v Bohinjskih gorah. Tako smo se v rano jutro zmačkani in neprespani znašli na makadamski cesti v smeri izhodišča za Rodico. Cesto je prekrival dober meter hitro talečega se snega in pogled na GPS je razkril, da nas do načrtovanega parkirišča loči štiri kilometre hoje. Krplje so nekako ostale doma, dereze pa smo lahko zgolj pospravili v nahrbtnik. Vsak je oprtal del jamarske opreme in zagazili smo.

 

Kdor bi nas videl, bi v nas le stežka našel smele raziskovalce. Težek in moker sneg se je udiral do kolen. Sonce je pripekalo in pot je tekel v potokih. Stranski produkti razgradnje etanola so počasi zapuščali telesa in glavna misel je bila: »Pa kaj mi tega treba?« Ne raziskovalna mrzlica, gola trma je botrovala, da nihče ni hotel biti prvi, ki bi predlagal umik. Na nekaj minut smo se menjavali na čelu kolone. Po mnogo gaženja smo se s ceste končno začeli vzpenjati v breg. Gaženje je nadomestilo zdrsovanje po pobočjih. Kdor si je vzel trenutek in dvignil pogled, je opazil divjaške bukve, grbaste in skrivenčene. Sem ter tja se je med njimi odprl razgled na Bohinjsko jezero z bleščečim Triglavom v ozadju. A pogled se je hitro vrnil k tlom in misli k podzemlju. Sonce je počasi prečilo zenit in čas za malico je že zdavnaj minil. Ko bi vsaj našli tisto eno jamo, da bosta dan in čast rešena!

 

Naključje je hotelo, da smo se morali povzpeti vse do izravnave pod grebenom. Nekako smo tudi zgrešili pot na planino Poljana in se znašli na hribčku nad njo. Skorajda stekli smo proti temni lisi na beli snežni prevleki in glej ga zlomka, odkrili prvo brezno! Ne le da je bilo vredno naziva jama, tudi precej razvejano je bilo. Imeli smo le 20 metrov vrvi, zato jami nismo prišli do dna. Z laserskim merilcem smo izmerili raziskano, meritve prenesli na telefon in okoli meritev narisali jamo.

 

Srečni in malce utrujeni, smo začeli razmišljati o pici na Polah (vas Polje po bohinjsko). A v Bohinjskih gorah očitno jama ni nikoli ena sama. Usekali smo jo v ravni črti proti avtom in se počasi spuščali po pobočju. Na poti smo bolj kot ne ponesreči našli prvo od »lidarc« in potrdili, da je vredna registracije. Le malo nižje smo naleteli na neobičajen fenomen, navadno bolj pogost pri gobarjih. Na razdalji 30 metrov smo našli vsaj osem vhodov, eden od njih pravo kapitalno brezno. Jurčke smo pobrali (vzeli koordinate) in hitro zapustili območje, preden bi nam uspeh stopil v glavo.

 

Danes, v dobrih dveh letih, smo med planino Poljana in planino Suha registrirali več kot 60 jam. Jame smo poimenovali z bohinjskimi narečnimi besedami. Najdaljša in najgloblja med njimi je Grvn, dolga prek šest kilometrov in globoka 470 metrov. Neskončnemu prepletu rovov ni videti konca. Še več, jame so se začele v globinah povezovati med seboj. Mar bomo našli skrivno podzemno pot med Raskovcem in izvirom Bistrice? Ali pa nas bo zaneslo pod Bohinjsko jezero? In kdo sta Mirko in Janko, brez katerih marsikatere jame ne bi bilo? Morebiti napišem prihodnjič.