Jutranje mante

Trenutno sem na Bora Bori. Otoku, ki ga marsikdo ima za najlepšega na svetu. O njegovi lepoti res ni debate, a večletna nasičenost s turisti je temu raju odvzela čar, ki so ga prvi obiskovalci tako zelo opevali. Med jadralci se je celo prijel vzdevek »Boring Bora«, češ da tukaj ni kaj početi. No, resnici na ljubo temu ni čisto tako, a res je tudi, da se bomo v najlepših kotičkih prav verjetno morali prerivati med skupinami gostov tega ali onega hotelskega kompleksa. Ena izmed najbolj priljubljenih aktivnosti v tukajšnji laguni je plavanje z mantami. Ko so me povabili, da se tudi jaz priključim (dragemu) vodenemu izletu, sem vljudno odkimala in se nostalgično spomnila na Tahuato. Tahuata je otok, za katerega so zelo redki že slišali. Pa vendar je meni ta otok veliko ljubši kot Bora Bora. Tudi midva sva sicer načrtovala le nekajdnevni postanek, potem pa sva odkrila prav poseben zaliv, kjer sva pognala korenine. Tam sva preživela štiri čudovite mesece.



Vsak dan sem še pred kavo skočila v morje. Vedela sem, da jih po osmi uri ne bo več. Kmalu so priplavale. Včasih samo ena ali dve, najpogosteje pa jih je bilo šest ali sedem. Velike, elegantne, umirjene, mogočne mante. Bile smo same, vsako jutro – one in jaz. Včasih se niso zmenile zame in so nemoteno odplesale svojo jutranjo predstavo, drugič so se radovedno vrtele okrog mene. Na začetku sem samo opazovala in srkala usklajenost gibov, s časom sem se začela od njih učiti in jih posnemati. Ko mi je uspelo pozabiti na prostor in čas, sem se z zaprtimi očmi prepustila objemu morja, razširila krila in se v njihovi družbi zavrtela v plesu popolne svobode.