Izrezljana zgodovina

V rokah držim umetelno izdelan kos lesa in se čudim, kot sem se čudil že velikokrat prej: izjemnemu rokodelstvu iz nekih daljnih časov res ni para.  Natančno izdelani utori in mozniki so prav taki, kot bi jih izstružili in izvrtali z najsodobnejšimi digitalnimi stroji, ki so jih izumile naše generacije. Zavedanje, da je košček lesa, ki ga držim v roki, star več kot 2000 let, me popelje nazaj v zgodovino, ko termin tehnologija sploh še ni zares obstajal. Takrat me ponovno prešine, kako noro lepa je naša zgodovina, kako malo pravzaprav vemo o njej in kako čudovito je že samo ugibanje o takratnem vsakdanu. Danes je moj dan, saj sem spet imel čast, da so me povabili k zadnjim podvodnim arheološkim raziskavam, ki so septembra letos potekale na otoku Ilovik pri Lošinju. In kako se je vse skupaj začelo?

Fotograf in moj znanec Jože Hanc - Joc se med poletnimi potepanji s svojo barčico že 30 let ustavlja v zalivu Paržine na Iloviku in ga zares dobro pozna. Tako se mu je pred tremi leti primerilo, da je po tridesetih letih v peščenem dnu prvič opazil majhne dele lesenih ladijskih reber in oplate. Pobral je tudi del z odlomljenim moznikom, na katerem je bil vidno, da gre za zelo staro konstrukcijo. Skupaj z obilico posnetkov je ta kos lesa prinesel v Ljubljano in ga pokazal najinemu skupnemu prijatelju, konservatoriju in podvodnemu arheologu Miranu Eriču. Miran se namreč poleg 3D posnetkov arheoloških najdišč ukvarja tudi z dendrokronologijo, ki je veda, s pomočjo katere se lahko zelo natančno določi starost lesa. Na grobo je ocenil, da deli ladijskega trupa sodijo nekje v čas med 1. in 2. stoletjem pr. n. št. O najdbi je obvestil Igorja Miholjeka, vodjo hrvaškega restavratorskega zavoda, in ko so natančno datirali ladijske dele, se je izkazalo, da so še starejši, kakor sta na prvi pogled ocenila Miran in Igor. Segajo namreč v 3. ali 2. stoletje pr. n. št. Igor je z ekipo podvodnih arheologov že leta 2017 preveril najdišče, opazil še nekaj reber ter se tako na lastne oči prepričal o pristnosti najdbe. A naslednje leto, ko so organizirali prvo resnejše podvodno izkopavanje, razbitine nikakor niso uspeli najti. Da so jo končno odkrili, so naredili kar 8 sond in na koncu že skoraj obupali. A k sreči so imeli natančne GPS lokacije in dobro izmerjene globine in izkazalo se je, da se GPS pozicija in globina ne ujemata, kar je arheologom dalo misliti, da je lokacija sicer prava, a peska je bilo precej več kot prejšnje leto. Pravilno so predvidevali, da se pesek pod vplivom tokov in močnega vetra z juga, ki v zalivu povzroča visoke valove, premešča, in da so bili ostanki ladje zakopani precej globlje pod morskim dnom kot prejšnje leto. Letos so raziskave nadaljevali in odkrita je že približno polovica ladje. Zakaj se je ladja potopila, je seveda nemogoče ugotoviti, a predvidevamo lahko, da zato, ker je zaliv kar dobro sidrišče za vse vetrove, razen za veter z juga. Mogoče jih presenetil prav ta, lahko pa, da so namerno nasedli zaradi slabega vremena ali kakšne druge nezgode, saj je nizka peščena obala zagotovo boljša izbira za rešitev posadke kot pa kakšna kamnita obala v globokem morju. Tega ne bomo izvedeli nikoli. Zagotovo pa je ladja prevažala les, ki je bil najverjetneje namenjen kakršni koli gradnji. Z natančnimi analizami vrst tega lesa bo v prihodnosti mogoče znanega kaj več o tem, čemu je bil ta les namenjen. Vsekakor pa tovor, kljub nekaj najdenim amforam, ni tisto, kar najbolj zanima arheologe. Odkrili so namreč redek tip ladje z odlično ohranjenimi konstrukcijskimi podrobnostmi. Po besedah arheologov prav to uvršča iloviško razbitino med eno najpomembnejših iz tega obdobja, kar so jih do sedaj našli na hrvaški obali. 

No, a niso odkrili samo izjemno zanimive in predvsem redke ladijske konstrukcije ter nekaj amfor, pač pa so našli tudi čudovit bronast kipec, ki pa zaenkrat ostaja še nedostopen za oči javnosti. Ko bo čas, pokažem tudi tega … 😊 Se že veselim!