Igračkanje

Ne nehamo se igrati zato, ker smo stari, pač pa postanemo stari zato, ker se ne igramo več. (George Bernard Shaw)

 

V moji več kot tridesetletni karieri fotografa se mi je že dolgo časa zdelo, da me prav nič ne more ali ne sme presenetiti. Tisti malo starejši bralci se boste zagotovo še spomnili te znane jugo-parole »Nič nas ne sme presenetiti!«, ki so jo leta 1979 lansirali v takratni Jugoslaviji, prav vsi pa se spomnite tega, da je Jugoslavija že dobro desetletje zatem razpadla. In kaj je torej nauk te zgodbe? Da nas vedno lahko kaj presneti, tudi takrat, ko si mislimo, da se to ne more zgoditi. In kaj je presenetilo mene? Nova igračka v široki paleti moje fotografske opreme, ki se mi je v vseh teh letih nabrala v omari in ima celo svoje ljubkovalno ime; Dronči namreč … Leteča igračka, ki sem si je že dolgo želel in je k meni zatavala kar sama, po nekem srečnem in povsem nepričakovanem naključju.

 

Moji študenti in tečajniki se bodo zagotovo spomnili enega osnovnih pravil za pripravo dobre, klasične fotoreportaže, ki jih že leta predavam in učim ob različnih priložnostih. To je ena (ali več) fotografij, ki nas najbolje umestijo na kraj dogajanja, kjer se naša zgodba odvija, saj le tako gledalcu (bralcu) pričaramo vzdušje in ritem nekega prostora. In kaj je lahko bolje od zračnega posnetka? A včasih to ni (bilo) tako enostavno, kot se nam zdi danes. Pregrešno dragi avionsko-helikoptersko-balonski poleti so stvar, ki si jo povprečen fotograf zelo težko privošči, obenem pa so tudi precej nezanesljivi glede svetlobe, saj je take polete treba vnaprej pripraviti, rezervirati, plačati in se ob tem držati zelo natančnega časovnega razporeda. A vse to se je danes  s razvojem sodobne tehnologije in iznajdbo dronov močno spremenilo. Za približno ceno enournega helikopterskega poleta si lahko svoj »helikopterček« zaparkiramo kar v omaro s fotografsko opremo. Pri zadnjih generacijah dronov je močno izboljšana tehnologija omogočila fotke v popolnoma zadostni kakovosti za skoraj vsakršno uporabo. Mogoče res ne za kakšne povečave nad nekaj kvadratnimi metri, a zagotovo dovolj velike fotografije za kakršnokoli »duplerico« v kateri koli reviji. In jaz pač delam za revije … Tudi zgoraj zapisani termin »igračka« niti slučajno ne ustreza tej hudo zmogljivi »mašinci«, ki snema video v velikosti 4K in posname 20MP fotografije s kakovostnim Hasselbladovim objektivom. Pred kratkim smo snemali dokumentarni film v koprodukciji z našo RTV in ti zračni posnetki so bili brez težav primerni za predvajanje v največji resoluciji, ki jo zmore TV prenos. In uporabili smo precej slabši in starejši model, ki je bil predhodnik mojega. S to napravico se ti odprejo popolnoma novi načini fotografiranja in gledanja, tako da je zadnja pot v Namibijo, s katere sem se vrnil ta teden, potekala v znamenju poletov in zračne fotografije. Seveda si prav nič ne domišljam in vem, da sem še zeloooo daleč od tega, da bi spretno letel in obenem še posnel dobre fotografije (ali video), a zabava ob tem je vseeno vrhunska. In vaja dela mojstra …

 

 

 

 

 

 

 

 

Danes so za letenje z dronom potrebna dovoljenja in omejitev ni malo. In če se bo kdo vprašal, kako se spopadam s tem, je moj odgovor zelo enostaven in enak, kot pri vseh drugih pravilih in omejitvah v mojem življenju: »Ko jih j…!« :)

 

Nekaj fotografij je spodaj, da pa ne bi kdo mislil, da sem na dobro staro (zemeljsko) fotografijo pozabil, pa sem pripravil tudi nekaj klasičnih pogledov iz bolj prizemljene perspektive.     

 

Zahvala:

Klemen Zupan – Zupo, najlepša ti hvala za to, da sem spoznal, da se tudi po tridesetletni foto-karieri lahko naučim kaj popolnoma novega (in to s takim veseljem)!