Hotel z milijon zvezdicami

Pred časom sem se lotil starih indijanaric Karla Maya. Že po nekaj prebranih poglavjih sem zaslutil, da bo čtivo imelo posledice. Nekega jutra vprašam Žiga, če greva v Polhograjce čez noč taborit – tako kot je to počel Winetou. Pri Žigi cenim, da na moja takšna in podobna vprašanja ne odgovori več z vprašanjem: »A ti to misliš resno?« S tem nama je prihranjenega nekaj dragocenega časa.

 

Pueblo sva zapustila ob zori, v temi sva prispela do idealnega kraja za taborjenje. Za začetek sva nabrala dovolj suhega lesa, ki ga je še vedno polna hosta po zadnjemu žledolomu. Na srečo sem šel v mislih večkrat skozi proceduro priprave večerje, ker nisem želel ničesar prepustiti naključju. Kuhalnik je ekspresno zagrel ponvico, na kateri nisva šparala z ocvirki kot podlaga naslednjega sloja – domačih kurjih jajc iz Mengša.

 

 

Zadovoljen nasmeh na obrazih je pričal o kvalitetnemu obroku, radosti ob polaganju vej na ogenj in debati, ki se po navadi ob takšni priložnosti razvije.

 

 

Luna je prepodila oblake, čarobna gozdna svetloba je pričela ustvarjala podobe, ki bi jih zavidal sam Hitchcock. Nočni gozdni obiskovalci so se zbirali na diskretni razdalji, njihovi svetleče oči so opazovale  sumljiva vsiljivca.

 

 

 

Čas za spanje. Postavljanje vigvama pod krinko bivak-šotora je zahtevalo kar nekaj domišljije. Kljub zgodnje aprilskemu obdobju je bilo v gozdu presenetljivo toplo. Skozi odprt vhod šotora je pokukal ščip.

 

 

 

Oči sem imel trdno zaprte, vendar sem čutil široko odprte zenice, ki so sporočale o  zunanjemu dogajanju preko številnih šumov. Za spremembo rezultata 1:0 za spanec je ob polčasu poskrbel srnjak s svojim lajanjem. Večkrat je zdirjal mimo šotora, samo upal sem, da se ne zaplete v napete vrvice. Očitno sva mu šla zelo v nos.  Srnjaku se je pridružila še sova in skupaj sta kovala zaroto.

 

Zaradi visoke koncentracije kisika je bilo kratko spanje vseeno kvalitetno. Že pred peto uro nisem več zdržal poležavanja in naredil en krog. Na vzhodu se je začela delati zarja. Kamniški hribi so s svojimi snežnimi zaplatami odbijali lunin sij. Čeprav sva bila v hotelu z milijon zvezdicami, sobarice pred najinim odhodom ni bilo. Zato sva sama pospravila razdejanje, ki sva ga ustvarila in zakrila vse sledove najine dogodivščine.

 

 

 

 

 

Še enkrat sva potrdila teorijo, da se prave dogodivščine začno na drugi strani cone udobja ali pa tople, domače postelje.