Moje potovanje ni tipično potovanje v eno smer. Premikam se počasi, načrti se dnevno spreminjajo, postanki se radi zavlečejo in pogosto se vračam v kraje, ki sem jih že obiskala. Pravzaprav se vrtim v krogu. To je meni sicer čisto v redu, ko pa moram sestaviti prvi zapis za Čebelnjak, se znajdem pred dilemo. Le kje naj začnem? Sklenila sem, da bom začela kar lepo na sredini, tako geografsko kot kronološko. Začnimo torej na atolu Fakarava, in to preprosto zato, ker je to moje najljubše sidrišče. Fakarava spada v otočje Tuamotu, ki ustvarja tisoč milj dolgo pregrado med Markeškimi otoki in Tahitijem. To je sanjska destinacija, a kaj, ko je tako zelo zelo daleč od vsega. Tudi zasoljene cene Air Tahitija niso vabljive, ladijski prevozi pa so redki in nezanesljivi. Zato so edini turisti, ki jih srečamo na tem koncu sveta, zelo zagrizeni potapljači, ki vedo, da je tamkajšnji podvodni svet vreden vsakega dolarja in vsake ure na letalu. Jaz sem tja priplula z jadrnico, zato lahko rečem, da je Fakarava vredna tudi 3000 milj dolge prekooceanske plovbe.
Najlepše je na južni strani otoka, kjer se prelivata sinje morje in rožnata mivka. Tu sva z Rickom preživela več tednov, a kljub temu se neverjetnih barv nisem mogla nagledati. Sicer pa bi se mogoče našel kdo, ki bi trdil, da tu ni kaj početi. Po eni strani je to res. Odvisno je pač od tega, kakšen si in kaj ti je všeč. Na jugu Fakarave ni trgovin, nobenega dogajanja, nobenega nočnega življenja, pravzaprav niti enega samega ubogega barčka ni. Toda kljub temu se tam še nikoli nisem dolgčasila.
Le kako bi se lahko dolgočasila če...
Se kadarkoli lahko odpravim do obale, kjer bom plavala med živobarvnimi ribami in koralami?
Lahko splezam na vrh jambora in poslikam scenarij, ki je ob vsaki uri dneva drugačen?
Lahko odveslam do peščenega otočka, ki bo samo moj, s palmami in rožnato mivko?
Vedno pride kak sosed na obisk, ki povabi na pijačo ali večer ob ognju?
Se lahko odpravim na lov na jastoge?
Mi nikoli ne zmanjka motivov za podvodno fotografijo?
..in še
Lahko vržem par drobtinic v vodo, pa se bo na desetine živorumenih rib prišlo prepirat zanje?
Je treba vsaj enkrat na teden očistiti podvodni del jadrnice školjk in nezaželenega zelenja?
Lahko celo dopoldne plezam po verigi navzdol in tako treniram potapljanje na vdih?
V skrajnem primeru pa se lahko premaknem nekaj kilometrov proti vzhodu, tam pa najdem nove zalive, nove ljudi in nove podvodne krajine.
Jasna Tuta
I have always had a connection to the sea. Born in the coastal village of Sistiana (near Trieste) in northern Italy, my earliest memories are of watching the heavy waves slam ashore when the local winds were blowing hard. As a teenager, the sailing club became my focus – not just for my love of water sports, but also for the handsome boys that sailed there. I went on to become an Optimist instructor for the club by summer and a junior school teacher by winter. However, ten years of focusing on the needs of children dampened my maternal instincts somewhat and I felt the need to travel. The sea was the obvious way to go…