Čebélarji z Malih Srakan

V Čebelnjaku tokrat ne bomo govorili o čebelarjih, pač pa o čebélarjih. Prve nedvomno vsi poznate, drugih verjetno ne. To so namreč ptiči, ki veljajo za najbolj pisano obarvano vrsto evropskih ptičev, čeprav večino leta preživijo na svojih zimskih prezimovališčih v Afriki. Ker pa gnezdijo pri nas v Evropi, veljajo za evropske ptice in so edini predstavniki družine čebelarjev na evropskem kontinentu: vsi drugi so namreč doma v Aziji ali Afriki.

 

Vsako leto grem s čolnom z bližnjega Cresa na obisk k svojemu znancu Iztoku na Male Srakane. V opustelosti poletne vročine in v prijetni senci terase njegove hiše vedno spijeva kakšno pivo in rečeva tehtno besedo ali dve. Tja pa vsekakor ne grem le zaradi piva in druženja, ampak tudi zaradi prav posebnih ptičev čebelarjev, ki se po dolgi poti iz Afrike vrnejo na otok, da bi zaplodili in vzgojili nov rod. Prostorov, kjer lahko gnezdijo, zaradi njihovih posebnih zahtev dandanašnji v Evropi ni več veliko, zato velja evropski čebelar za ogroženo vrsto ptic. Male Srakane pa so zanje skoraj idealne, saj so, poleg bližnjih in nekoliko večjih Velih Srakan ter še večjih otokov Suska in Unij, otok, ki je pokrit s puhlico. Geologi si niso popolnoma enotni, od kod so se na apnenčasto osnovo teh otokov nagrmadili nanosi puhlice. Večina pa se jih le strinja, da ima današnji peščeni pokrov teh otokov izvor v rečnih naplavinah, ki jih je na apnenčaste osnove nanesel veter v času, ko je bilo območje današnjega severnega Jadrana še kopno. Prav take nanose zemlje in peščene stene, v katere je moč izkopati globoke rove, pa za gnezdenje potrebujejo čebelarji. Če k temu dodamo še primerna travišča in nizko grmovje ter trstiko, kjer mrgoli raznih žuželk, in poletno vročino, je to karseda primeren kraj za gnezdenje teh čudovitih predstavnikov ptičjega sveta. Čebelarji lovijo žuželke med letom in z njimi nato hranijo svoje mladiče in sebe. Njihov plen so predvsem lesne čebele (od tod ime), ose, čmrlji, pa tudi večje žuželke, kot so velike kobilice, škržati ter kačji pastirji.

 

 

 

 

Evropski čebelar (Merops apiaster) je nezgrešljiv, res živo obarvan ptič, ki ga že v letu prepoznamo po značilnih deltoidnih krilih in načinu letenja. Ta še najbolj spominja na let papirnatega zmaja, ko se hitro spušča proti tlom, pa potem nenadoma spet požene v višave. Samec in samica se po videzu ne razlikujeta. V približno 1,5 m globok rov, ki ga družno vsako leto na novo skopljeta v peščenjak, samica odloži 3-4 jajca. Po kakšnih dvajsetih dneh valjenja se izležejo mladički, ki jim oba starša nato pridno, v približno petminutnih intervalih, nosita ujete žuželke v gnezdo. Mladiči večinoma do konca julija poletijo, potem pa jih že sredi avgusta čaka njihova prva dolga in nevarna pot na prezimovališča v Afriki. Če bo vse po sreči, se bodo na Srakane spet vrnili prihodnje leto v začetku maja.

 

 

 

 

 

 

 

Letos sem imel konec julija z opazovanji in fotografiranjem (žal s seboj nisem imel teleobjektiva) čebelarjev izrazito srečo, saj je bilo morje mirno in sem se lahko kar s čolnom približal gnezdilni steni. Majhna kolonija kakšnih 4-5 parov čebelarjev je pridno nosila plen v dve še aktivni gnezdi. Drugi mladiči so verjetno že poleteli, saj sem nekaj ptičev opazoval na njihovih prežah, trstikah nad gnezdilno steno. Čeprav je otoška kolonija čebelarjev majhna in v celoti verjetno ne presega kakšnih 20 ptičev, je ohranjanje primernega življenjskega prostora za gnezdenje na Malih Srakanah bistvenega pomena za vsakoletno vračanje teh ptičev. Ker na otoku stalno živita le dva stalna prebivalca, v času gnezdenja pa le nekaj več, verjetno ni bojazni, da se čebelarji na otok ne bi vračali. Kot že rečeno, pa grozi čebelarjem in drugim selečim se pticam na njihovih preletnih poteh bistveno večja nevarnost v obliki divjega lova, zato lahko le upamo, da bomo čebelarje še lahko videvali na njihovih redkih gnezdiščih.