Ananasi in jagode

Pred nekaj tedni sem iz Tonge odletela na Novo Zelandijo, da bi obnovila vizum, čemur po angleško pravimo »visa run«. Jadralci sicer ponavadi raje odjadramo čez mejo in se po nekaj dneh vrnemo s svežim žigom v potnem listu, a decembra je v Polineziji ciklonsko obdobje, ko jadranje na dolge razdalje res ni priporočljivo, zato sem sklenila, da bom za nekaj dni odletela v Auckland.

 

To ni bil moj prvi obisk dežele dolgega belega oblaka, a vseeno sem se tega potovanja veselila kot majhen otrok. Moja duša je namreč tako nemirna, da si tudi na potovanju včasih zaželi dopusta nekje drugje ali pa morda moje jadranje sploh ni več potovanje in je postalo moj vsakdan.

 

 

To je pravzaprav očitno, če pomislim, kaj počnem v krajih, kamor prijadram. Ne ležim na plažah, ne hodim na izlete in ne kupujem spominkov. Zjutraj grem na tržnico po sadje in zelenjavo. Kupujem ležaje in čopiče. Čakam na ladjo, ki bo pripeljala paket. S prazno jeklenko pešačim do bencinskega servisa. Iščem varilca. Sežigam smeti. Ne, v mojem vsakdanu res ni veliko počitniškega.

 

Skratka, Auckland je bil moj letošnji dopust in prinesel mi je res veliko prepotrebne svežine. Vsaka sprememba so počitnice, pravijo (tako mi je sodelavec na kmetiji v Avstraliji dopovedoval, da je puljenje plevela po celem dnevu pobiranja paradižnikov pravzaprav počitek).

 

Veselila sem se vsega tega, česar navadno nimam. Hotelske sobe s toplim tušem. Gneče na ulici. Kina. Hitrega interneta. Dobrih restavracij. Irske pivnice. Hladnih večerov.

 

Prvo, kar sem kupila v Novi Zelandiji, je bilo sadje. Marsikdo mi zavida izobilje tropskega sadja, a iskreno vam povem, da imam banan, ananasov in papaj že krepko vrh glave. Da kokosa niti ne omenjam ...

 

 

 

Ko pa sem na nedeljski tržnici v Aucklandu zagledala sadje, ki ga že dolgo nisem videla, mi je srce kar poskočilo.

Jagode! Češnje! Maline!

 

 

Vohala sem in pozorno zbirala ter nazadnje kupila košarico jagod. Kako so bile dobre! S prijateljico sva nato posedali na plaži Takapuna, gledali morje in uživali te sočne rdeče sadeže.

 

 

Tri dni kasneje sem se znova odpravljala na letalo. Ker sem imela še nekaj prostora v kovčku, sem na poti na letališče nabavila še nekaj stvari, ki se jih v Tongi ne najde. Na letališču v Nuku'alofi je tongovski carinik iz moje prtljage izvlekel tri plastične košarice. Nekaj čaka si jih je sumljivo ogledoval, nato pa vprašal:

 

»Kaj pa je to?«

 

»To so češnje, to so jagode, to pa maline. R-a-s-p-b-e-r-r-i-e-s.« sem mu pomagala izpolniti obrazec. Še nikoli jih ni videl.

 

»Bi eno?« sem mu pod nos pomolila košarico s češnjami.

 

Izbral je največjo, jo dal v usta, malo premislil, nato pa ravnodušno skomignil z rameni. Ni ga prepričala. Vzela sem svoj zaklad in rahlo užaljeno odkorakala stran. A ne morem mu zameriti. Okus češnje njemu ne pomeni ničesar, mene pa takoj odnese daleč stran.

 

Odnese me domov, v Sesljan, na streho pred kuhinjsko teraso. V otroških letih sva s sestro na tistih toplih strešnikih presedeli marsikatero pozno pomladansko popoldne. Veje sosedove češnje so nama tam ponujale senco in malico. Češnjo smo na vrtu sicer imeli tudi mi, a vselej je tako, da je trava na sosedovem vrtu bolj zelena. Zato se nam včasih zdi mango s Tahitija imenitnejši od hruške z maminega vrta.

 

 

Na češnje, jagode in maline sem kot na največjo dragocenost pazila več dni. Zadnjo jagodo sem dodala veliki sadni solati za najino božično kosilo.