40 let slovenskega Everesta

Ravno te dni, maja 2019, mineva natanko 40 let, odkar smo Slovenci prvič stopili na 8848 metrov visoki Everest. Doseženi uspeh je pomenil tudi dokončno potrditev, da Slovenci, takrat formalno še Jugoslovani, sodimo v svetovni himalajski vrh. Tudi sam sem bil član odprave, ki je daljnega leta 1979 poskušala preplezati novo, prvenstveno smer preko še neraziskanega zahodnega grebena najvišje gore sveta.

 

 

Zanimivo je, da se po tolikih letih moj spomin ne dotakne najprej gore, ampak soplezalcev, s katerimi sem doživljal tiste, lepe, dramatične, zmagoslavne, pa tudi tragične trenutke na gori, ki od vseh na svetu sega najviše proti vesolju. In ti spomini so še kako živi. Že osupljivo lep, osemnajstdnevni pristopni pohod do vznožja Everesta nas je povsem očaral. Potem pa smo se z vsem žarom lotili plezanja. V petindvajsetčlanskem moštvu smo bili večinoma Slovenci, pridružila pa sta se nam še dva hrvaška in dva bosanska plezalca. Moštvo je bilo veliko in močno, a gora mogočna in zahtevna. Otepala se nas je z viharji, višino, močnimi vetrovi, težavnim terenom in nizkimi temperaturami, ter vse bolj desetkala moštvo. Vse manj je bilo tistih, ki smo še zmogli delovati na gori. Morali pa smo vse više in v vse trše pogoje.

 

 

9. maja 1979 sva z Marjanom Manfredo – Marjonom uspela postaviti zadnji, peti višinski tabor 8120 metrov visoko. S tem se nama je ponudila možnost, da prva doseževa vrh. Dan kasneje nama je sicer uspelo preplezati eno najzahtevnejših mest na višini 8200 metrov in ga opremiti z vrvjo. A zahtevno plezanje pri temperaturi minus 40 stopinj nama je pobralo veliko moči in dragocenega časa. Sklenila sva se vrniti do šotora in naslednji dan poskusiti še enkrat. Tam pa sva opazila, da sva oba hudo pomrznila. Marjon je v skrbi za prste še isti dan začel sestopati, sam pa sem, v norem upanju, da se bo stanje prstov na nogah čudežno popravilo, v šotoru tabora pet prebil še eno noč. Stanje se seveda ni popravilo in naslednje jutro sem moral tudi sam sestopiti.

 

 

 

13. maj pa nam je le prinesel tako želeni uspeh. Andreju Štremflju in Nejcu Zaplotniku je uspelo doseči vrh. S tem sta osmislila vsa naša prizadevanja in napore. Dva dni za njima so vrh dosegli še Stane Belak – Šrauf, Stipe Božić in vodja šerp Ang Phu. Na sestopu jih je ujela noč in morali so bivakirati več kot 8300 metrov visoko. Ko so se naslednjega jutra že srečali z Vanjo Matijevcem, Ivčem Kotnikom in Borutom Bergantom, ki so jim iz tabora pet prišli na pomoč, je Ang Phuju zdrsnilo na strmem ledišču. Padel je več kot dva tisoč metrov globoko in se smrtno ponesrečil. Odpravo smo prekinili in se kljub velikemu uspehu potrti začeli vračati proti domu. Nesreča nas je hudo prizadela. Zdelo se nam je, da se je ponesrečil nekdo od nas.

 

 

Kaj nam je takrat uspelo doseči, je pokazala šele zgodovina. Številne odprave so v naslednjih letih poskušale ponoviti našo smer, a le dvema, bolgarski in poljski, je ob velikih žrtvah uspelo. Danes je na najvišjo goro sveta preplezanih že šestnajst prvenstvenih smeri. Po enotnem mnenju svetovnih alpinističnih avtoritet pa naša, takrat smo jo poimenovali jugoslovanska, še danes ostaja najzahtevnejša od vseh, ki vodijo na vrh Everesta.

 

V odpravo leta 1979 sem takrat vložil vse svoje znanje, sposobnosti in energijo. Kar sem takrat doživel in spoznal na pobočjih najvišje gore sveta, mi je večkratno odtehtalo vloženi trud in omrzline. Ni mi uspelo priti čisto do vrha, sem pa s svojim delovanjem pomembno prispeval k temu, da so ga drugi. Še danes se s hvaležnostjo spominjam Andreja, Nejca, Šraufa, Stipeta in Ang Phuja, ki so zmogli še zadnje korake do najvišje točke. Zase in za vse nas, ki smo pod goro in na njej stiskali pesti zanje.

 

V kasnejših letih sem se z Everestom intenzivno soočil še dvakrat. Leta 1989 mi je skupaj s Stipetom Božićem, Dimetom Ilijevskim ter šerpama Sonamom in Adživo v okviru makedonske odprave uspelo doseči vrh po smeri prvopristopnikov. Tudi tokrat se je na sestopu dogodila tragedija in Dime je za vselej ostal na gori.

 

Leta 1996, ko sem vodil prvo slovensko smučarsko odpravo na Everest, pa smo se soočili z enim najhujših viharjev v zgodovini gore, v katerem je umrlo kar dvanajst članov različnih odprav. Mi smo se izvlekli z le lažjimi omrzlinami. Štiri leta kasneje pa je Davo Karničar uspešno dokončali našo drzno zamisel.

 

Everest je ena najpomembnejših gora mojega življenja in tudi zato so spomini na dogodke izpred štiridesetih let še danes tako zelo živi. Še posebej na prijatelje in soplezalce, s katerimi sem raziskoval nedotaknjene predele najvišje gore sveta, pri tem pa spoznaval in raziskal tudi skrajne meje svojih sposobnosti.