10. oktober

Deseti oktober je od leta 1975 zelo poseben in pomemben dan v mojem življenju, saj mi je ravno tega dne skupaj z Ivčem Kotnikom uspelo stopiti na vrh 8463 metrov visokega Makaluja. Bila sva tretja naveza za Stanetom Belakom in Marjanom Manfredo ter Jankom Ažmanom in Nejcem Zaplotnikom, ki nama je uspelo doseči najvišjo točko. Dan kasneje je uspelo še Janezu Dovžanu. Naš uspeh je bil predvsem zasluga celotnega moštva, ki je štelo enaindvajset članov.

To je bil prvi himalajski vrh višji od 8000 metrov, ki nam ga je Slovencem uspelo preplezati. Šlo je za prvenstveni vzpon preko zahtevne južne stene. Kot popolnemu himalajskemu zelencu mi je uspelo priti na vrh in s tem takrat preseči svoje najbolj drzne sanje. Takrat sem imel še dodatno srečo, saj se mi je v dobro obrnila tudi edina skrb, ki me je pestila ob odhodu iz Nepala – ali mi bo še kdaj dano priti v to čudežno deželo. Velikokrat sem se še vrnil, a Makalu je bil nedvomno prelomnica v mojem gorniškem življenju in od tedaj je bila velika večina mojega delovanja posvečena najvišjim vrhovom našega planeta. Pravzaprav je tako še danes, več kot 40 let kasneje. V letih od 1975 do 2011, sem se udeležil sedemnajstih odprav na osemtisočake in enajstkrat stal na njihovih vrhovih.

Prav neverjetno naključje je hotelo, da sem svoj zadnji vzpon na osemtisočak, 8201 meter visoki Čo Oju prav tako opravil 10. oktobra, vendar 26 let kasneje. Leta 2001 sem takole doživel zadnje metre vzpona in občutke na vrhu:

»Naprej, korak za korakom. Kar naenkrat pa trenutek ekstaze. Megla se za trenutek razpre in bela, značilna trikotna piramida Everesta, kakih dvajset kilometrov pred menoj zasije iz meglic. Klecnem v sneg. Sem res tu? Na 8201 meter visoki gori, ki se imenuje Boginja turkizov, nekega desetega oktobra, na začetku tretjega tisočletja, na planetu, ki se imenuje Zemlja. Po nekem čudežu je naključje hotelo, da točno šestindvajset let potem, ko sem klečal na svojem prvem osemtisočaku Makaluju, sedaj klečim na svojem, trdno verjamem zadnjem. Utrujen, toda hvaležen in izpolnjen. Kakšen mir čutim v sebi. Kako globoko sem spravljen s seboj in svetom. Ko bi le moja dva doma vedela, da je z menoj vse v redu in kako močno mislim na njiju v teh, zame veličastnih trenutkih. Kot da sta tu z menoj. Kar ostal bi tu in podaljševal ta blažen občutek v neskončnost…«

Z vrha Čo Oja mi je potem uspelo opraviti še spust na smučeh. Res lep zaključek uspešne odprave. Ko sem kasneje pregledoval podatke, sem ugotovil, da sem bi na vrhu Makaluja ob treh popoldne in na vrhu Čo Oja ob treh in petnajst minut. Svoj himalajski opus vzponov na vrhove osemtisočakov tako lahko strnem v časovni okvir  šestindvajsetih let in petnajstih minut.

Tako si vsako leto deseti oktober naredim malo bolj slovesen. Včasih s sprehodom po gozdu in nabiranjem gob, včasih s pečenim kostanjem na terasi in kozarcem mošta. Spomini na oba vzpona in predvsem srečna spusta takrat še posebej silovito oživijo. Tudi zaradi desetega oktobra se mi vsaka jesen zazdi še posebej lepa.