Proti točki nič

Povsem možno je, da je ostro oko fotografa zamrznilo trenutek v eni od grap Polhograjskega hribovja, ki je čez prst oddaljena od mojega bivališča približno deset kilometrov. V tem primeru se v objektiv ujeta voda izliva v nekoliko pogumnejšo Božno, ki ob združitvi z Malo vodo pri Polhovem Gradcu pridobi novo ime - Gradaščica.  

Le ta se kot kača vije proti vse nižji Ljubljanski kotlini, kjer se pod Bokalci na robu Vrhovcev združi s Horjulščico. Gradaščico lahko zdaj označimo za reko, vsaj v jesenskem in pomladnem obdobju, ko se ob že krajšem deževju pokaže njen polnokrvni hudourniški značaj. 

 

Jez pod Brdom, zgrajen še v času stare Jugoslavije, Gradaščico razdvoji na dva kraka. Prvi se z enakim imenom sprehodi po Ljubljani in se pri Trnovem izlije v Ljubljanico. Drugi razcep nadaljuje pot kot Mali graben in doseže Ljubljanico nekoliko prej.

 

Prav Mali graben me zadnjih pet let redno spremlja. Z novim domom ga razmejuje zgolj lepo urejen travnik. Če v dnevni sobi stopim na prste, lahko ob višjem vodostaju zagledam svetlikajoči rjavkasti tok, ki prav strašljivo dere proti Dolgemu mostu.

 

Ta neukročeni hudourniški temperament Malega grabna povzroča Vrhovčanom in prebivalcem južnega dela Viča obilico skrbi. Spomin na povodenj leta 1926 še živo tli, malo bolj sveže sta vtisnjeni poplavi iz leta 2010 in štiri leta kasneje. Daljša deževja predstavljajo stalno grožnjo, saj vodostaj zaradi obsežnega hribovitega porečja skokovito naraste. Mali graben se lahko iz krotkih nekaj kubičnih metrov pretoka čez noč prelevi v pošastno silo, ki brzi proti Ljubljanici s pretokom tudi preko dvesto kubičnih metrov na sekundo!

 

Grožnja poplav sili mestne oblasti k iskanju rešitev že dolgo časa. Za prav tako problematično Glinščico, ki je v preteklosti ogrožala Rožno dolino, so našli rešitev v zapornici ob Poti spominov in tovarištva nedaleč od Večne poti. Ta viške vode usmerjeno razlije po okoliških travnikih. Za Mali graben pa je pretehtala odločitev, da od omenjenega jezu do izliva v Ljubljanico strugo razširijo in jo z zabetoniranim skalovjem utrdijo in zaščitijo pred erozijo.

 

Dela so se pričela pred dvema letoma in se bodo predvidoma končala letos. Večkrat sem se sprehodil ob vodi in na nasipu pri Dolgem mostu skupaj z domačini opazoval grobe posege - z bagerjem so povsem prekopali nabrežje in posekali drevje ob njem. Živopisan rastlinski pas se je spremenil v dolgočasen kamnit monolit.

 

Da so z mehanizacijo lažje prehajali iz enega brega na drugega, so na dveh mestih vodotok zasuli, na sredino pa položili tri betonske cevi za ukročeni tok. Instalacija je ne le izgledala grozljivo, na rečno dinamiko je vplivala s tako močjo, da od tedaj v Malem grabnu nisem opazil niti ene same ribe.

 

Podobno ugotovitev je delil z mano domačin Samo Sekolovnik, ki živi ob Malem grabnu od petdesetih let prejšnjega stoletja dalje. Otroci so se v njem naučili plavati, lovili so ribe in uživali brezskrbne popoldneve, še posebej v poletnem času. Samo je pronicljiv opazovalec narave in spremlja spremembe ekosistema že dolgo časa. Spomni se starega toka reke, ko je pred Dolgim mostom še bolj prosto vijugala in na ovinkih ustvarjala kotle, tudi do dveh metrov globoke kotanje, kot nalašč ustvarjene za poletno čofotanje. Spet na drugih delih meandrastega vodotoka je reka odlagala pesek. Viške družine so otoke naplavin izkoriščale kot plaže za poletno sončenje in ni naključje, da se je za ta del Dolgega mostu prijelo ime Brioni. 

 

Zaton je majhno kopališko mestece doživelo v prvi polovici šestdesetih let, ko so po obsežnejšem zalitju okoliških hiš preusmerili strugo in jo zarezali kot ravno črto, ki bolj predvidljivo teče mimo omenjenega zaselka v smeri proti Mestnemu logu še danes.

 

A še nekaj besed o ribah. Štiri leta nazaj v aprilu sva prav s Sekolovnikom na nekoliko dvignjenem nabrežju grabna opazovala drstenje sulcev. Tudi do pol metra dolgi samci so plavali proti toku in se v plitvem vodotoku med seboj borili za pozornost samic. Za ustvarjanje vtisa so se metali iz vode in z glasnim tleskom padali nazaj vanjo. Dogodek je bil tako veličasten, da sva opazovalca zgolj tiho in spoštljivo občudovala igro narave.

 

Nekoliko bolj umirjeno je bilo drstenje podusta. Potekalo je mesec, dva kasneje od sulčeve ženitve in to nižje vodno, ob mostičku pred železniško progo na Dolgem mostu. Jata rib je lahkotno kljubovala toku. Opazovalcem je vojersko nastavljala srebrne trebuščke in nas dražila s čudenjem, čemu tako.

 

Po posegu v vodotok paritvenih dogodkov ni bilo več na spregled. Sekolovnik je za prihodnje rodove črnogled in pravi, da se flora in favna v Mali graben ne bosta več vrnila, vsaj v dosedanji obliki ne. Kot naravovarstvenik po duši je odločevalcem sicer predlagal, da bi prebivalce nekdanjih Brionov preselili in namesto ducata hiš z avtomobili na dvoriščih uredili krajinski park po starem, z meandri, košatim in pestrim nabrežjem, kotlami in stoječimi mrtvicami vred. A ideja predvidljivo ni bila sprejeta.

 

Po posegih v vodotok Malega grabna bo hudourniška voda resda hitreje odtekala proti Ljubljanici, to pa je tudi vse. Načrtovalci se bodo ob visokem vodostaju same Ljubljanice v prihodnosti morali zagovarjati pred novimi poplavami, fizika namreč pravi, da bo visoko deroča Ljubljanica zaustavila, če ne celo preplavila tok šibkejšega Malega grabna. In tudi problema dvignjene podtalnice se s posegom ne bo rešilo. Vsi vemo, da je najbolj učinkovita pot naravna akumulacija vode z vijugastim tokom in poplavnimi logi in travniki, a kaj, ko narava nima svojih predstavnikom v mestnem svetu.

 

*

In kaj vse še čaka našo vodo iz fotografije na poti proti Črnemu morju? Nič kaj dobrega. Prebijala se bo skozi zajezitve, preusmeritve, črpanja, uravnavanja, onesnaževanja. Če bi znal govoriti, bi vam o tem več povedal nagačeni jeseter iz zbirke Prirodoslovnega muzeja. Malo več kot sto let nazaj je še priplaval iz Črnega morja do Save, kjer je v sladki vodi, podobno kot divji losos, z drstenjem sklenil življensko pot.  

 

Avtor naslovne fotografije: Arne Hodalič