POT DOMOV (4.del)

»Stari farovž«, ena najstarejših hiš v Cerknem, kjer si je nekoč Dario kupil svoj bazni tabor in iz katerega sva naposled skupaj ustvarila in zaživela dom, ima prijeten pritličen balkon. Na tem balkonu duša počiva ob pogledu na čudovito, rodovitno polje, obdelano od pridnih rok kmeta, kateri ljubi to zemljo. Za poljem je travnati breg poln zdravega, raznolikega in barvitega življenja, višje v bregu začrtajo gozdni rob veličastna vsakovrstna drevesa. Sloke in v nebo segajoče veje najmogočnejšega med njimi, Jesena, pestujejo vranja gnezda, in tam iz njihove smeri vsako jutro znova vzide sonce, me poboža po licih in me prebudi.

 

Na tem balkonu sva se v jutrih skupaj prebujala ob beli kavi in plazma piškotih, na vsakodnevnih »kolegijih« ob cigarah planirala, kreirala najino delovanje in najino življenje. Vsak večer, ko sva se vrnila domov iz najinih divjih poti, sva sedla nanj, pila masala čaj s kandiranim ingverjem in pasteriziranim mlekom v prahu ter v miru uživala in delila vtise in spomine ujete tistega dne. Še posebej čarobni na tem balkonu so bili topli poletni večeri polni murnovih melodij, ki so bile spremljava Darievemu glasnemu branju leposlovnih del. Borghesa je rad prebiral, blizu mu je bil zen in njegove zgodbe, Osho ... pa Hafiz nama je dobro del. Košat bezeg raste poleg balkona in tako lepo diši, kadar cveti. A zdaj ni več cvetel bezeg in trta je že davno otresla svoje listje. Zdaj je bil spet januar. Sonce se je vračalo iz svojega enoletnega potovanja nazaj domov. Nazaj na tisto mesto, kjer je takrat, en krog nazaj vzšlo, tistega dne ko sva se midva srečala na vogalu Žirovske Alpine.

 

In jaz sem zdaj sama sedela na balkonu. Polje prazno in pusto, trave v nizki megli, vrane so tiho, veter vleče izza vogala, čik ne gori ... Dario počiva notri na toplem ob peči. Šibak je, brez teka, zjutraj sem zopet menjala njegove rjave preznojene rjuhe, v njegovem urinu je tudi danes gosta sluz in kri.

 

Lahko vam bi mnogo nesmislov napisala in do potankosti opisovala naravo, potek, načine in vrste borb z njegovo boleznijo. Lahko vam bi razlagala od kdaj, zakaj in kako ... pa nič od tega nima smisla, ker ti podatki nam ne povejo prav čisto nič potrebnega, smiselnega, vrednega, koristnega niti dobrega.

 

Ker to so podatki katere uporabljamo kot ljudje, živeči v času, kulturi, sistemu in družbi, ki živi pod tiranijo znanosti za katero se skriva dandanašnje zdravstvo, ki dojema le fiziko in kemijo, očeta in mater materije in katera še vedno ignorira tretji poglaviten element življenja, zaradi katerega ta materija raste in se razvija, živi, umira, se presnavlja in ponovno rojeva. Ta tretji element, ta Dih božanskega, ki ni znanstveno izmerljiv, ki ni unovčljiv, ni zamenljiv, kaj šele ukrotljiv.

 

Bolj preprosto povedano. Današnja klasična medicina Dariu ni mogla pomagati. Pa ne zato, ker se zdravniki ne bi potrudili. Prav nasprotno, od sebe so dali vse, kar so zmogli. Šli so do skrajnosti svojih meja. Naprej sva morala sama.

 

Bolezen je v Dariu bivala že leta, dolgo časa je že bila njegova sopotnica. A je ni zmogel prepoznati, jo sprejeti in nadživeti. Zadnja leta mu ni pustila več pisati, gnala ga je v beg, tako se je izgubljal na svojih potovanjih širom sveta iščoč odrešitve in miru, katerega je naposled našel čisto blizu. V meni, v nama, v »Starem farovžu«, v katerem sva bila zdaj doma.

 

Tako se bolezen ni pričela tistega božičnega večera leta 2020, ko sem bila jaz ves dan tako zelo jezna, ker se ni znal ustaviti, se veseliti, proslaviti najino tako zelo bogato leto in najinega, skupnega novorojenega deteta v obliki čudovite knjige, katera je te dni izšla.

 

Ne, On je moral zaključiti in urediti vse potrebno za postavitev najine spletne strani, katero sva si obljubila urediti še pred novoletnimi prazniki. Jaz sem vse čutila in močno slutila, bila sem jezna, bilo me je strah in sem se šla zjokat v gozd. Ko sem se zvečer vrnila, je še vedno sedel za svojo čarno pisalno mizo. Njegovo delo zaključeno, papirji posortirani, grafi izrisani, beležke popisane, računalnik zaprt. Sedel je tam ves prazen, prestrašen, sključen, utrujen in siv. Naslednje dni sva opravila kar je bilo potrebno opraviti. Šla sva do zdravnika, opravila vse potrebne preiskave ... Tisto, kar mu ni več pustilo živeti po starem, je dobilo ime. Rak. Rak, kateri je bolezen duše in vsaka duša ima »svojega«, svojo zgodbo, namero in pot. In ena ni enaka drugi.

 

V prvih dneh januarja sva zaradi mnogih obiskov zdravstvenih ustanov staknila še covid. Jaz sem virus nosila v sebi a ni močno deloval, nisem imela časa in prostora zboleti v vsej tej zgodbi. Daria pa bi kmalu pokopalo, tudi zdravniki so mu pripisovali le še nekaj dni.

 

Ampak ni bil še čas. Midva sva morala izživeti to nama dano življenje do kraja, do zadnjega diha in še čez.

 

Ta misel mi je tistega pustega januarja 2021, ko sem na balkonu sama premražena jokala in obupovala, posušila solze, zjasnila misli, mi do kraja odprla srce, in odgovorila na vse moje Zakaj s tihim, milim a odločnim odgovorom Zato. Zato, ker zmoreš in znaš, zato, ker se je tvoja duša že dolgo tega tako odločila. Zato, ker ti je dano, da živiš ljubezen katera biva tu in onkraj!

 

Tu na balkonu sem tistega dne dojela Darievo teorijo krožnega toka, »leta«, krožnega časa. Ko je vse znano – gotovo – a vedno drugače. Neponovljivo. In potem sva živela. Živela še sedem čudovitih mesecev. Prvikrat zares živela. Pristna in prisotna, čuječa, v hvaležnosti, spoštovanju in ljubezni vsak dan, vsako minuto, vsak dih. In ni bilo težko. Bilo je tako zelo potrebno, prav, dobro in neskončno lepo.

 

Tako zelo potrebno ves ta kaos ozavestiti, sprejeti in živeti.

 

Tako zelo dobro in prav, da sva v svojem plodnem obdobju iz baznega tabora zmogla in uspela ustvariti prijeten topel dom. In je bilo tako zelo lepo, da nama je bilo dano v tem gnezdu zdaj vsak večer leči z ljubim v posteljo k počitku, se prijeti za roke in se drug drugemu zahvaliti za ta čudovit dan in Zanj. In v jutrih se zbuditi skupaj z Njim in začutiti tisto sladko, čisto radost ob spoznanju, da nama je podarjeno še eno jutro, še en dan. Vmes sva živela in hvaležno prejemala darove življenjskih spoznanj.

 

Sodelovala z uradno medicino zavedajoč se, da ta zmore le do svojih meja. Sodelovala z alternativo, zavedajoč se, da zmore več a da tudi ona ne more nadomestiti Boga. Se po prvih mesecih strogih in raznovrstnih diet vrnila k dušni, divji hrani in k domačin preprostim jedem, katere so v nama prebujale spomine na dneve in občutke preživete z našimi mamami, otroštvom, s časom, ko se je vse pričelo. S časom, ko je bila hrana še izraz ljubezni in samo hranjenje in obrok čudovit obred hvaležnosti, dajanja in sprejemanja ter čuječnosti.

 

Prejemala sva darove in pomoč dobrih ljudi, in med tem spoznavala kaj beseda »Prijatelj« zares pomeni in kako zelo lepo zveni. Najina semena, otroci, moji, njegovi, saj ni važno, ker ljubiva vse, so naju navdihovali in nama s svojo samozadostnostjo, sposobnostjo poskrbeti zase in čutom odgovornosti nudili vso oporo, katero sva potrebovala, nama lepšali dneve in hkrati vedeli kdaj potrebujeva svoj prostor, čas in mir.

 

Vsako jutro sva potelovadila, se nadihala, vsak dan šla na sprehod. Na dobre dneve osvojila bližnji hrib, na boljše uživala najine preproste divje piknike in se ob malo slabših sprehodila do bližnje maneže v kateri prebiva Laks. Laks, prelepo, čuteče bitje v podobi konja s svojevrstnim karakterjem, kateri se ni kaj prida brigal za naju in nama nudil svojo pozornost in topel dotik le kadar sva ga pogostila s sočnimi, slastnimi jabolki.

 

Kadar ni bilo dovolj moči za premagovanje stopnic, je bil tu najin balkon, na njem toplo sonce, udoben ležalnik in najin masala čaj. Vse isto, a vse drugače. Zdaj sem jaz glasno brala zenovske zgodbe o vratih brez vrat, prepevala božanske pesnitve Hafiza. Dario ni znal več, počasi mu je jemalo govor in glas. Darievo srce je bilo močno, ni se kar tako vdalo. To ne pomeni, da se je na smrt borilo za življenje, to pomeni, da je vzdržalo ravno prav, da se vse tuzemeljske vezi sprostijo, vsaka posebej s svojim izkazom spoštovanja, razumevanja in ljubezni.

 

22. junija je moj rojstni dan. To jutro je Dario zadnjikrat sam vstal iz postelje. Skuhal mi je kavo, me prebudil s poljubom, mi zaigral prelepo melodijo na eno od svojih čarobnih piščali in mi v dar poklonil knjigo Čarovnica in mavrična mačka – zbirko pripovedk za otroke, da bom imela kvalitetno čtivo, katerega bom brala svojim vnukom, zdaj ko sem prelepa stara mama. Tako kot me je videl le on. »Saj veš ... Stara mama, ki plete neskončen, nikoli ponavljajoč se mnogobarvni vzorec; ob tem pije viski, pošteno kadi in posluša free jazz in se ves čas neskončnega ustvarjanja neizmerno zabava. Takšna me rajcaš. Takšno te imam rad.«

 

Že naslednji dan so se njegova orientacija, moč in kontrola telesnih funkcij silno poslabšale, duša je vedela, da je čas za slovo in je počasi pričela izpuščati njegovo materijo iz svojega objema v zaslužen mir in pokoj. Srce pa se še ni moglo vdati, tako zelo si je želelo še živeti. Zdaj ko končno čuti svoj utrip. A ko je dan po tem že tretjič padel po stopnicah na poti v kopalnico, skoraj zanetil požar za štedilnikom in se vsepogosteje popolnoma izgubil, sem morala sprejeti najtežjo odločitev v tem življenju in ga na kolenih in v solzah obupa prositi naj se vda, naj izpusti, naj mi pomaga, da bom lahko poskrbela zanj, da bom lahko izpolnila najino zavezo, da bova skupaj živela do konca v »Farovžu«, doma. Po tem mojem izbruhu nemoči, žalosti in obupa je njegovo godrnjanje umolknilo, njegovo telo se je sprostilo, njegove oči so mi govorile, da razume, da mi zaupa, da je prav tako. Še zadnjič se je pokončen mož naslonil name, ko sem ga peljala do postelje iz katere nikdar več ni vstal. Takrat se je ves predal. Predal življenju in ljubezni, predal se je v moje roke.

 

Tiste dni je Cerkno dihalo z nama. In stvarstvo je vse tako uredilo, da je tokratni Jazz festival zaradi vsem znanim takratnim ukrepom in omejitvam druženja, bil prestavljen iz svojega običajnega majskega termina ravno na dneve Darievega slovesa. Dario je ljubil Jazz Cerkno. Ljubil je jazz in ljubil je Cerkno, tako zelo rad je imel vse te ljudi in oni so ga imeli radi nazaj. Tiste dni je bilo Cerkno posvečeno območje, obredno mesto, kjer je muzika festivala za Daria kot svete mantre igrala, kjer so se njegovi ljudje z vso ljubeznijo, častjo in spoštovanjem, tiho povezali v eno veliko srce, katero je bilo Prijatelju v slovo.

 

Le nekaj dni za tem sem morala sprejeti drugo najtežjo odločitev tega življenja. Njegov organizem ni zmogel več in fiziološka raztopina, ki je bila še zadnja zemeljska hrana s katero sem hidrirala, svežila in ohranjala Darievo telo, se je pričela zbirati v pljučih, ga dušiti in utapljati. Lesk v njegovem pogledu je spregovoril z menoj. Povedal mi je, da je dobro, da razume, mi zaupa in me ljubi. Da je čas za slovo. Zdaj sem se morala jaz vdati, prepustiti njegovo bit višjemu in verjeti, da je in bo za vse poskrbljeno. Zaprla sem dovodno pipico katetra, mu ga odstranila z roke, mu očistila in ponegovala vbodno rano in pospravila stojalo na katerem je visela plastenka.

 

Ta dan sem odpoklicala vse ljudi in obiske, kateri so nama ves čas nudili tiho, ljubečo in močno podporo, izklopila hišni zvonec, zaklenila vrata in odprla okna na stežaj. Stuširala sem se, si nadela tisto lepo svetlo obleko, v kateri me je Dario vedno videl kot svojo »devjo« nevesto, spustila in počesala lase, se namazala z najino Volčjo češnjo in prijela njegov šamanski boben v roke. Tri dni in dve noči je boben dajal takt Darievemu srcu in duši, tri dni in dve noči sem še brala Hafiza, tri dni lebdela, dve noči bedela. Tretjega večera nisem mogla več. Legla sem tesno poleg njega ga prijela za roko in zaspala. Ponoči me je zbudil njegov nemir, vzela sem ga v naročje, s poljubom prestregla njegov zadnji izdih in v njegovih očeh uzrla svojo podobo, katero je odnesel s seboj.

 

Teden dni po njegovi smrti smo odnesli njegov pepel na Vrše, prečudovito planoto pod njegovo sveto goro Porezen in ga raztresli po njegovi ljubljeni divjini, da bo poslej lahko rastel med njimi, da bodo divjinke tam gori polne njegovega duha. Po pogrebu, ko so odšli še zadnji gostje, prijatelji in svojci iz hiše, ko sem končno lahko zaprla vrata in sedla v svoj mir ...

 

Sva živela naprej. Živela jaz in Dario v »Farovžu«. Skupaj sva jedla in skupaj sva spala, kadila cigare, poslušala plošče, posedala na balkonu in pila masala čaj ... vse do tistega jutra, ko je druga luna po njegovi smrti tonila v svoj mlaj in jaz sem se prebudila v dan, ko ga nisem več čutila. Ta dan me je ovila mila žalost in name legel blažen mir. Vedela sem, da je prišel čas, ko se je njegova duša v tučasju razbremenila vseh spon in se njegova esenca prelila v barve neba in vedela sem, da se moram jaz posloviti od njegove podobe, izpustiti njegovo roko in namesto tega ujeti topel žarek sonca na lica.

 

Vedela sem in prav je bilo tako, a sem tisti večer še vseeno zaspala v solzah in z dvomom v prsih: Ali bom jaz zdaj zmogla spet sama v gmajne in kako, če sem pa tako zmatrana in brez volje, tako zelo utrujena od žalosti, da še konju več ne zmorem ponuditi jabolka?

 

Ob prvem svitu naslednjega jutra me je prebudil hrup, kateri se je razlegal zunaj na koruznem polju in me preko balkona in nastežaj odprtega okna klical v nov dan. Bilo je slišati kot da zunaj po koruzi lomasti velika žival. Kmalu sem doumela, da je nemir prevelik za srnjaka, kateri me mnogokrat obišče in počasti s svojo bližino in prisotnostjo in vedela sem, da divji prašiči niso iz svoje divjine ušli. Ko sem naposled začula še tisti njegov močan, življenja poln rezget, sem stekla na balkon in tam uzrla veličasten prizor. To noč, to jutro je Laks pobegnil iz svojega hleva, podrl vrata ograde in prišel meni naproti v pomoč. Njegov graciozen kas s katerim je paradiral okrog koruznega polja in njegov glasen rezget vsakič, ko je pritekel mimo balkona, me je prebudil v nov dan, v novo življenje, na nadaljnjo pot.

 

Popoldan sem ga obiskala. Prišla sem praznih rok, brez jabolk, le polna mile žalosti. Žival me je čakala v ogradi in mi prvič in zadnjič dopustila, da jo objamem, naslonim nanjo svoje izmučeno telo, ranjeno srce in težko glavo. Dolgo sva tako stala in samo bila.

 

Takrat sem poslednjikrat čutila prisotnost Daria v živem bitju, v materiji. Od tistega dne nikoli več ... le v vsakem dihu življenja, le v vsakem toplem žarku sonca, ki me poboža po licih in me prebuja v nove dni.

 

Jaz sem dobro. Zdaj prebivam v baznem taboru »Starega farovža« in Dario je doma.