Kdo sem jaz, da lahko pišem o tako pomembni temi, kot je voda? Vsi jo potrebujemo za preživetje, res vsi. Bakterije in kvasovke se brez tekočega medija ne premikajo, niti ne razmnožujejo. Da izleže komar jajčeca, potrebuje vsaj mokro kotanjico pod napuščem. Luža kolesnice na njivskem kolovozu je že kompleksen ekosistem, ki do izsušenosti gosti več živalskih in rastlinskih vrst. Kaj vse potrebuje za svoje življenje kitajski rečni delfin, je najbrž že hipotetično vprašanje, človek pa ima toliko potreb, vezanih na vodne vire, da je njihovo uporabo potrebno urejati s kopico zakonov. In če so tu močno deljena mnenja, kaj je prav in kaj ne, tudi z referendumom.
Rojen sem leta 1974. V obdobju šolanja sem velikokrat slišal, prebral in ujel, da je Slovenija bogata z vodnimi viri. Besedna zveza je bila uporabljena pri naravoslovju, še posebej v povezavi z gozdnimi površinami in hribovito geografijo. Podobno so razmišljali ekonomisti, ko so reki Dravo in Savo izbrali za gradnjo verige hidroelektrarn. Na ravninskih poljih so se hidrologi v obdobju mojega odraščanja ukvarjali z viški vode in se marsikje odločili za posege odvodnjavanja. Neukročene okljuke z zaščitnimi pasovi poplavnih gozdov so zamenjali z ravnilom začrtani kanali, v imenu razvoja smo tako povečali kmetijske površine in pridobili nove zazidljive parcele.
S potovanjem po Sloveniji sem hitro odkril, da so tovarne po pravilu postavljene ob reki ali vsaj potoku. Pri Črnučah sem na sprehodih leta in leta spremljal mogočno Savo in opazoval njene preobrazbe. Najlepšo barvo je vedno imela na prehodu iz zime na pomlad. Ob deževjih je bila čokoladno rjava, poleti ob nizkem pretoku pa so zlizane prodnike naselile rjavo zelene alge kot znak nasičenosti reke z organskimi snovmi.
Z razpadom Jugoslavije je kar nekaj tovarn za vedno zaprlo vrata, vstopu v Evropsko Unijo pa so sledile velike investicije v čistilne naprave in urejanje komunalne infrastrukture. Ko danes spremljam tok Save na poti proti Črnemu morju, uživam v prepletu sinje modre barve reke, ki s svojo belino in nežnostjo spominja na Sočo. To je povsem druga reka, kot jo poznam iz osemdesetih let.
Da z vodnimi viri nekaj ni v redu, sem prvič okusil v Celju. Ko sva s punco gostovala pri njenih starših na vrhu stolpnice na Zelenici, je iz pipe pritekla voda neprijetnega vonja in okusa. Navajen na odlično ljubljansko vodo je nisem mogel popiti niti za požirek ne. Ker sem nekaj let nazaj diplomiral na ekonomski fakulteti na temo uporabe ekonomskih modelov pri vrednotenju mokrišč, nisem mogel nikamor dati z zakoni določenega javnega dobra vode. Dva ovinka stran od Celja še danes deluje podjetje pivovarna, ki živi od vode in ustvarja dobiček od uporabe javne dobrine. Ko sem takrat napisal članek o absurdnosti situacije in se vprašal, zakaj ni država kot skrbnica javnega dobrega več let zapored poskrbela niti za plačilo koncesije za uporabo vodnih virov, so mi izdajatelji dnevnika članek zavrnili in prekinili sodelovanje z mano.
Voda je postala posel. Tujci so kupili pivovarno sredi Ljubljane tudi ali predvsem zato, ker ima svojo vrtino. V plastenke natočeno vodo lahko kupimo celo na bencinskih servisih, v kioskih in na pošti, nekaj, kar si nismo mogli predstavljati tri desetletja nazaj. V teh plastenkah smo začeli vodo izvažati. Da smo dežela, bogata z vodnimi viri, očitno še drži.
Ali pa tudi ne. Ko sem kot somentor sodeloval na Bienalu industrijskega oblikovanja v Lendavi pet let nazaj, so mi kmetje tožili, da nivo podtalnice v Prekmurju že leta upada. Kmeta iz Dolenjske sta mi na tržnici potarnala, da že, že, da imata sočne in krasne paradižnike iz rastlinjaka, a kaj, ko je voda iz omrežja tako draga. Tudi na Krasu skrbno odpirajo in zapirajo pipice, pitno vodo dobivajo iz italijanske strani preko Brestovice. In ko slovensko Istro naselijo sredi poletja turisti, morajo v nekatere kraje pitno vodo dovažati gasilci.
Včasih so imeli na Krasu ob kalih vaške straže. Modri možje so se v obdobju suše pod lipo dogovorili, koliko vode prejme vsaka družina posebej. Tako velika je bila stiska, da so otroci dobili po riti, če z vodo od umite posode niso zalili rož. Marsikatera stara glava še zna povedati kakšno dobro o fašistični Italiji, do primorskih vasi so zgradili ceste, pripeljali elektriko in uredili vodna zajetja, s črpalkami in vodovodom. Vaščani Vipavskega križa so mi letos spomladi s ponosom predstavili korito s tekočo vodo sredi vasi, ki ga krasita inicialki B.M. in letnica izgradnje.
Ko se sprehajam ob rečnih nabrežjih ali morski obali pa me mnogokrat spreleti še ena črna misel. Le kako je lahko z zakonom določen pas javnega dobrega ob nabrežju oziroma obali jezera ali morja, pa ne morem prečkati plaže v Portorožu, ne da bi plačal za to, ali pa mi ob Blejskem jezeru prepreči hojo ob jezeru visoka ograja prenovljene meščanske vile? Še tu, v Ljubljani me na sprehodu okoli razbremenilnega kanala Malega Grabna ustavi varnostnica privatne šole in mi zabiča, da stojim na zasebni lasti in naj se poberem s poti, nekaj metrov oddaljene od vodotoka?
Novega osnutka zakona o vodah nisem prebral v celoti, mi pa za glasovanje povsem zadošča tistih nekaj stavkov, ki določajo izjeme, ob katerih lahko to javno dobro zaobidemo. Že zdaj je teh izjem občutno preveč, vključno s hišo, v kateri sedaj domujem z družino.
Klemen Košir
I am a star-eyed observer; I watch the world unfold before me and I am amazed at everything I see. The human person is always my main focus, even when I chop up carrots or write down my recipes. I like to talk to people that work with their own hands and with the earths soil itself. At home I crouch down before my computer and type down every impression and every note form the last 5 years and I publish this at the very end in a book for everybody to read. Throughout this whole process I always stay a father, sometimes a little grumpy, other times cheerful and high in spirit.