Kako se je življenje začelo. Oziroma kako se je življenje začelo na Zemlji. Eno najtežjih vprašanj. So pa že enocelični organizmi kaj hitro ugotovili, da brez sodelovanja ne bo nikoli nekega resnega žura na tem kamnu, ki kroži okrog zvezde. Torej timsko delo je zelo stara veščina. Razvila se je še preden smo zakorakali po kopnem. Celice so se združile v ekipe, sledilo je večno tekmovanje in po približno treh milijardah let je tu človek, smo tu mi. Razvili smo podzavestno razumevanje drug drugega, ker je to potrebno, da lahko delamo skupaj na višjem nivoju. Ekipno delo je naša največja prednost.
Naš življenjski prostor kot tak je nastal z ekipnim delom, sodelovanjem, komunikacijo. Najprej med celicami, potem med večjimi kompleksnejšimi živimi bitji in potem med ekosistemi. Meje so premikale le najboljše ekipe, ostali so jim le sledili. Člani teh ekip pa se ves čas trudijo, so glasni, včasih si nasprotujejo, vedno pa se, kot kamni, drgnejo en ob drugega in se loščijo in skupaj postajajo boljši.
Velike ekipe ne nastanejo iz posameznikov, ki se vanjo zlijejo in skrijejo ampak iz tistih, ki vanjo nekaj prinesejo, vstanejo in povejo svoje, vedno pokažejo “tukaj sem”. Iz posameznikov, ki izberejo da so v ekipi in izberejo, da odigrajo svojo edinstveno vlogo. Moč ekipe ne pride iz ciljev, ampak pride iz tega, da člani verjamejo vase in verjamejo v ekipo, v pravi miselnosti, načinu razmišljanja in odnosov. Odnosi so pomembni v ekipi in odnos je proces. Velike ekipe nastajajo.
Za dobre odnose je potrebno ustvariti pravo okolje. Težko bi si predstavljal ribo sredi gozda v krošnjah dreves. Njen odnos do ostalih članov gozda ne bi bil ravno navdušujoč. Lahko ji pa naredimo mlako in se bo njen odnos popolnoma spremenil. Gozd je vrhunska ekipa zato, ker ustvarja svojo klimo v kateri se posamezniki počutijo varne in zato iz njih pride le najboljše. Ko so odnosi dobri, je tudi povezanost dobra in povezanost je ključna v težkih situacijah. Nekoč bo šlo slabo. Zagotovo. Vsako poletje pridejo nevihte. Lomijo se vrhovi dreves. In to je pravi test za vsako ekipo. Takrat se pokaže moč ekipe ali ostane povezana, ali pa razpade. V vsaki nevihti pa je pomembno, da rastemo skupaj.
Ekipa je uspešna samo takrat, ko vsak posameznik čuti, da je lahko to kar je. Ko je polž lahko v gozdu le polž, počasen in slinast, takrat najbolje opravlja svoje delo. Če bi ga drugi prepričevali, da mora biti ptica, bi se bolj klavrno končalo, tako za polža kot tudi za gozd.
Vsak je del ekipe. Družina, služba, družba. To vse so ekipe. In v njih vsak posameznik deluje najbolje takrat, ko je lahko to kar je. Ko se počuti varnega in ima njegova beseda težo. Ko mu ni potrebno skrivati svojih slabosti in napak. In ko na koncu dneva lahko vedno zaupa tistim okrog sebe. Ptica v gozdu vedno zaupa drevesu na katerem ima gnezdo ali pa tam ne gnezdi več.
Morda se ti ne zdi, da si podoben dinozavru ali drevesu, vendar glej ga zlomka, vsi smo narejeni iz celic. Celic, ki si zaupajo, med sabo komunicirajo, sodelujejo. Priznam, včasih verjamem da sem zmaj, tudi drevo, ko otroci plezajo po meni. In ves ta čas sem hvaležen svojim celicam, da so taka vrhunska ekipa, da vse to prenesejo. Komunicirajmo ljudje, sodelujmo in ustvarimo dobro ekipo, boljši svet.
Aljaž Rijavec
I am an older version of a totally autonomous humanoid manufactured in the previous century. I’m bored on cloudless days and days without sunshine. I love mountains of data and finding meaning in nonsense. I have no free time. I don’t have any hobbies either; all I do, I do “for real”. I’m interested in all that is biotic or abiotic. I try to be a multifunctional device, and I love it.