V dirki za vedno več energije

Ko v nepredušnem belem kombinezonu stopim v merilno komoro, kjer izmerijo  sevanje, ki sem ga prejel med nekajurnim obiskom dela jedrske elektrarne Krško, kjer skladiščijo radioaktivne odpadke, sem seveda rahlo živčen. Posebej mi izmerijo še roke, s katerimi sem se dotikal stvari v teh prostorih, počakam nekaj dolgih sekund … in na utrjenih vratih z daljinskim odpiranjem zagori zelena lučka. Huh… To je signal, da lahko zapustim potencialno kontaminirane prostore in spet stopim v zunanji svet. Zdi se mi, kot da bi imel srečo, da sem dovolj »čist«, da lahko odidem. A ko mi inženir NEK-a, fizik Andrej, ki naju je s Katjo vodil po tem delu elektrarne pove, da sva v tem zaprtem oddelku v celem dopoldnevu prejela manj sevanja, kot če bi vsak pojedla eno banano (v katerih se v naravi kopičijo neznatne količine radioaktivnega kalija), se svoji nervozi lahko samo še smejem … Strah ima pač le velike oči! 

 

Letos pozno poleti in v zgodnji jeseni sva se Katjo spoprijela z novim izzivom. Dogovorila sva se, da bova s svojimi fotografijami prispevala k prenovitvi vizualne podobe nuklearke v Krškem, saj po dolgem času potrebujejo nove fotografije za prenovljene spletne strani, za nov koledar in nasploh za potrebe PR. Kar zahtevna naloga, povezana z veliko izzivi, a ravno zato toliko bolj mamljiva.

 

V zadnjih nekaj letih sva se s Katjo kar veliko ukvarjala z industrijsko, torej zelo tehnično, zvrstjo fotografije in lahko rečem, da sva si na tem področju pridobila kar nekaj dragocenih izkušenj. Za prenovitev fotografske podobe inštituta Josef Štefan ob njegovi 70. letnici sva na primer lani celo dobila prestižno nagrado "Prometej znanosti za odličnost v komuniciranju", ki jo podeljuje posebna komisija Slovenske znanstvene fundacije. In v Krškem sva se soočila z dvema hudima izzivoma, ki pravzaprav nista neposredno vezana na samo fotografiranje. Namreč z omejitvami, ki jih je postavila epidemija korona virusa in jih v NEK-u jemljejo zelo resno ter z izjemno strogimi varnostnimi pravili za vstop, delo in gibanje po NEK-u. A velik del fotografiranja je danes že za nama in nabralo se je kar nekaj zanimivih fotografij, seveda pa tudi neprecenljivih izkušenj ob tem delu. A pojdimo lepo po vrsti …

 

Dovolj sem že star, da se še zelo dobro spomnim začetkov gradnje naše nuklearke v poznih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in vseh debat, ki so se takrat pojavile v javnosti. Moram reči, da od samega začetka (za razliko od mnogih!) nisem bil nasprotnik jedrske energije. Seveda nobeno pridobivanje velikih količin energije ne more biti ravno lep in čist posel in moje (že tisočkrat izraženo!) mnenje za rešitev globalnega energetskega problema je zelo enostavno. Na svetu nas je preveč, množimo se prehitro in porabljamo vedno več energije, tako da njena preskrba ne more slediti takemu tempu. Ker nam je vsem popolnoma jasno, da se človek nikoli ne odpove že pridobljenim dobrinam (vsaj zlepa ne ...), potem je na dlani, da naša energetska prihodnost ni in ne bo rožnata. In če pogledamo realno, je atomska energija (seveda, če vse deluje normalno!) zdaleč najčistejša energija, kar jo človek lahko proizvede. V prihodnosti sicer lahko računamo na »čiste« reaktorje na jedrsko fuzijo, a ravno zadnjič sem se o tem pogovarjal z vrhunskimi strokovnjaki z IJS-ja in so mi zagotavljali, da v prihodnje pol stoletja ne moremo pričakovati nekaj delujočega niti na eksperimentalnem nivoju. Torej imamo do komercialnega izkoriščanja te tehnologije pred seboj vsaj še kakšno stoletje. Če ne več in seveda če bo šlo vse po sreči …

 

Ko sva se s Katjo prvič odpravila v NEK sem imel kar nekam slab občutek. Konec koncev je to vseeno okrog 50 let stara tehnologija, ki je v tem času skokovito napredovala in v moji podzavesti je bil NEK kot nekakšno tehnološko breme preteklosti na katerega bi najraje vsi pozabili. A bil sem popolnoma presenečen!  Ko vidiš koliko se je (in se še!) NEK ves čas posodablja in dograjuje, še posebej v zadnjem času po jedrski nesreči v Fukošimi, se resno zamisliš. In ko zveš, da so naši operaterji in ostalo strokovno osebje elektrarne eni najboljših na svetu, kar se sproti ugotavlja z rednimi neodvisnimi in predvsem mednarodnimi preverjanji, se takoj počutiš bolje. Na zadnji mednarodni presoji (2019), ki jo je opravilo Svetovno združenje operaterjev jedrskih elektrarn WANO, je NEK prejela najvišjo oceno. To pomeni, da NEK po obratovalnih kazalcih sodi med 60 najučinkovitejših jedrskih elektrarn od 443, kolikor jih obratuje na svetu. Od tega jih okoli 80 odstotkov obratuje v razvitih državah. Številke posvečene varnosti so impresivne! V NEK-u so do sedaj opravili že 12.800 ur strokovnega usposabljanja na simulatorju v 20 letih. Urijo več kot 300 različnih scenarijev in vsak operater vsako leto na šolanju preživi 160 ur. Ne pozabimo! V NEK-u je treba skrbeti za 200.000 različnih komponent. Več kot 19.500 ventilov, 7000 kontrolnih stikal, 3100 indikatorjev, 470 črpalk, 190 izmenjevalnikov toplote, več kot 1100 motorjev in še marsikaj, da je zagotovljeno nemoteno in varno obratovanje. In za to je potrebno znanje, ki ga mora osebje ves čas nadgrajevati. 

 

In kako čista je ta elektrarna? 20 gramov. Masa siničke. To je teža, ki ustreza količini vseh radioaktivnih odpadkov na prebivalca na leto v Sloveniji. Od tega jih je 90 odstotkov iz NEK, deset pa iz medicine, raziskav in industrije. To je približno 100.000-krat manj, kot je vseh ostalih komunalnih in industrijskih odpadkov. Očitno je bila moja osebna odločitev, da je jedrska elektrarna najboljša možna varianta še kako pravilna …

 

Pa da ne bodo po meni takoj skočili vsi nedeljski naravobrižniki sem bom raje branil že vnaprej z eno dobro šalo … Gre namreč za pogovor med energetikom in okoljevarstvenikom, ki pa po mojem mnenju zelo odraža tudi vsesplošni odnos ljudi do pridobivanja električne energije.

 

Energetik: Kako vidite prihodnost pridobivanja električne energije? Se vam zdijo hidrocentrale primerne?

Okoljevarstvenik: Kje pa! Ali zajezimo, poplavimo in uničimo neokrnjeno naravo v visokogorskih kanjonih, ali pa se na počasnejših rekah za jezovi kopičijo sedimenti, prekinejo se ribje migracijske poti in komunikacije po rekah, pa še kaj. Odpade!

 

Energetik: Kaj pa termoelektrarne na fosilna goriva?

Okoljevarstvenik: Ste znoreli? Bilijoni ton CO2 v ozračje, povečano globalno segrevanje, ekološka katastrofa … Odpade!

 

Energetik: Kaj pa vetrnice?

Okoljevarstvenik: Postavljene so na najlepših koncih sveta, kazijo okolje, pobijajo ptiče in žuželke, ves čas šumijo, pa še preslab izkoristek imajo. Odpade!

 

Energetik: Kaj pa sončne celice?

Okoljevarstvenik: Zaradi slabega izkoristka so površine, ki jih zavzemajo veliko prevelike in so zato breme za bolj urbano okolje. Odpade!

 

Energetik: Kaj pa atomska energija?

Okoljevarstvenik: Prenevarno! Nuklearne katastrofe se dogajajo ves čas … Otok treh milj, Černobil, Fukušima pa še kaj! Popolnoma odpade!

 

Energetik (že rahlo vznemirjen): Ja kako si pa potem vi predstavljate, kje bomo dobili elektriko?

Okoljevarstvenik (že zelo vznemirjen): Ja hudiča! Le kako ste lahko tako butasti? Iz vtičnic vendarle!!!

 

Tekst: Arne Hodalič

Foto: Arne Hodalič in Katja Bidovec