Turnc pod Grmado

Druščina kratkohlačih mulcev v moji rojstni vasi, Guncljah pri Ljubljani, katere vnet član sem bil, si je vsakih nekaj mesecev izmislila kakšno novo zabavo. Preganjali smo se po vasi in gozdu, delali loke in frače, pulili kokošim peresa za indijanske perjanice, rabutali sadje, strašili otroke sosednje vasi, ki so se zvečer vračali iz šole, brcali žogo na pokošenih travnikih toliko časa, dokler nas ni lastnik pregnal, se mimo biljeterja brez vstopnice plazili v vaški kino, v Sori in Savi na črno lovili ribe, hodili po borovnice, gobe in kostanj ter na tej poti samopotrjevanja zašli tudi v strme skale Turnca pod Grmado. Tako je do mojega prvega stika z alpinizmom prišlo povsem po naključju in iz gole radovednosti.

 

 

 

Spominjam se, kako sem brez sape opazoval plezalce, ki so vadili v teh deset do trideset metrov visokih skalah. Povedali so nam, da so alpinisti in da imajo tečaj za začetnike. Lahko se jim pridružimo, le prinesti moramo podpisano potrdilo, da nam starši dovolijo. Odhitel sem domov, sam napisal in podpisal potrdilo ter še isti dan tako postal navdušen udeleženec tečaja. Po nekaj mesecih sem se začel zavedati, da bo ta nova obsedenost, tokrat s plezanjem, trajala precej dlje kot navdušenje nad novo fračo.

 

Pravzaprav smo imeli srečo, da smo naleteli na prave plezalce in se pod njihovim mentorstvom lotevali plezanja. Ob vsem lepem, kar plezanje daje, moram priznati, da je ob nestrokovnem pristopu in preveliki mladostni zagnanosti, lahko smrtno nevarno. Takrat na to nihče od nas ni niti pomislil. Dneve in dneve smo preživljali v skalah in zavzeto vadili. Prve prebrane knjige o gorah so še dodatno podžigale strast in hrepenenje. Sanjarili smo ne le o pravih vzponih v naših gorah. Domišljija nas je vodila v tujino in v tistih najbolj drznih, takrat povsem nerealnih sanjah, celo v Himalajo – prispodobo najtežjega, najlepšega in najbolj privlačnega, kar v alpinizmu obstaja. Spomnim se, da sem se te misli kar malo ustrašil. A sanjariti nisem nehal. Če ne drugega, sem si zaželel, da bi to čarobno, najvišje gorstvo našega planeta vsaj enkrat v življenju videl v živo.

 

Novopečena plezalna druščina se je sčasoma malo osula, a najbolj zagnani smo vztrajali. Po prvih uspehih v gorah smo na Turnc hodili še s toliko večjim navdušenjem. Takoj, ko je sneg skopnel  smo bili že v njegovih skalah.   

 

 

Dolga leta sem na Turncu sodeloval tudi na plezalnih šolah našega alpinističnega odseka. Učenje drugih sem jemal resno, skoraj kot poslanstvo in predvsem kot zahvalo tistim, ki so mene učili prvih prijemov in stopov v skalah, prvih rokovanj z vrvjo. Koliko prijateljstev in naklonjenosti se je spletlo v tistih urah plezanja. Sploh ni bilo pomembno ali kdo hoče postati vrhunski plezalec in doseči kaj več, ali pa le uživati v vertikali ter pridobiti kakšno novo znanje in izkušnjo. Še danes se razveselim znanih obrazov s Turnca, ko se srečamo na čisto drugih poteh. Turnc je bil praviloma začetek gorniške poti za praktično vse ljubljanske alpiniste. V teh na videz krotkih, majhnih skalah so se začenjale mnoge velike poti po gorah in celinah našega planeta. Vesel sem, da se je tudi moja začela tu.

  

Na Turnc sem zahajal ves čas mojega ukvarjanja z alpinizmom. Tudi potem, ko so se mi vrata v tuja gorstva, vključno s Himalajo, na široko odprla. Zadnja leta pa celo bolj redno odhajam tja. Da malo povadim, da se umirim, da spomini zaživijo v vsej polnosti.  

 

Turnc je zame osnova vsega, kar se je po naključju pred davnimi leti začelo. Trdna opora in sidrišče mojega gorniškega delovanja. Še dodatno pa v teh nenavadnih dneh karantene, ko so bile, ne le tuje ampak tudi domače gore, nedosegljive. Tako lepo je bilo oditi tja in v božajočih žarkih sonca položiti roke na toplo skalo. Zato, da malo pretegnem telo, še veliko bolj pa dušo. Ko roke postanejo utrujene, se po kratki plezalni poti povzpnem na vrh Grmade. Lepi razgledi na vse strani. Od Triglava do Krima. Z malo naprezanja zaznam tudi domačo hišo na drugi strani Save pod gozdom. Tisoč in večkrat sem se že razgledoval od tod, a razgled je vsakič drugačen.

 

Potem počasi spet sestopim do Turnca in še malo poplezam. Kar tako, iz užitka, saj mi ni treba za nič več trenirati. Iz čistega veselja do gibanja in iz spoštovanja do tega najbolj  miniaturnega svetišča mojega sveta, ki pa je v največji meri vplivalo na vse, kar mi je uspelo v gorah doma in po svetu.