Sidneyska opera

Obstajajo pokrajine, kraji in določene točke našega planeta, ki so me tako prevzele, da ostajam zaznamovan z njimi za vse življenje. Imenujem jih kar svetišča mojega sveta. Prevzela so me zaradi mogočnosti, lepote, nenavadnosti ali pa intenzivnosti stika z njimi. Nanje me ne vežejo le lepi spomini. Nevsiljivo mi kažejo, kaj je v resnici veliko in kaj majhno. Za kaj si je v življenju vredno prizadevati in kaj so nepomembnosti, s katerimi si otežujemo vsakdanjik. Ko pomislim nanje, se mi zazdi, da jih ponovno okušam in doživljam. Tako nikoli ne zbledijo, ampak le še pridobivajo na svoji vrednosti in žlahtnosti. V življenju sem imel srečo, da mi je bilo dano prepotovati vse celine sveta in se dotakniti skrajnih robov zemeljske oble. Ob tem pa sem spoznaval, da včasih sploh ni potrebno potovati kam daleč, da te kraje najdemo. Lahko so povsem blizu našega doma. Samo videti jih je treba.

Od septembra 2019 pa do februarja 2020, ko pišem te vrstice, nas mediji seznanjajo z uničujočimi požari, ki so zajeli našo najmanjšo celino, Avstralijo. Prebivalci so morali množično bežati z ogroženih področij, več kot dvajset jih je umrlo. Oblasti ocenjujejo, da gre v regiji Novi južni Wales za največjo evakuacijo ljudi v njihovi zgodovini. Po ocenah strokovnjakov naj bi v tej regiji poginilo okoli 480 milijonov živali. Trajalo bo več desetletij, da si bo od te naravne katastrofe opomoglo tudi rastlinstvo. Požari so uničili za štiri Slovenije površin. Gost oblak dima je iz Avstralije dosegel tudi 2000 kilometrov oddaljeno Novo Zelandijo in nebo nad njo obarval rumeno. Pretresljivi satelitski posnetki goreče Avstralije, obupanih koal, ki moledujejo za vodo, in v gost dim zavite sidneyske opere, so se me močno dotaknili, obenem pa spomnili na moje prvo potovanje na celino »tam spodaj«.

Bilo je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko sem začel uresničevati svoj načrt povzpeti se na najvišje vrhove vseh sedmih celin. Januarja 1988 sva s Cveto iz slovenske zime in minus desetih stopinj poletela naravnost v avstralsko poletje. Pristala sva v Sidneyju pri petintridesetih stopinjah nad ničlo. Mesto ob zalivu naju je povsem začaralo s svojo lepoto, milino in toplino. Še dodatno pa futuristična zgradba opere, ki je po letu 1973, ko je bila dokončana, postala ne le simbol mesta, ampak kar vse Avstralije. Prijetno presenečena sva spoznavala, da je zgradba na ogled praktično noč in dan. V miru se lahko sprehajaš okoli nje in skoznjo, posedaš po širokih stopnicah in opazuješ drzne bele loke, ki jih obliva mesečina, ali pa se od njih odbijajo slepeči sončni žarki. Ponazarjala naj bi jadra jadrnic v zalivu in lupine školjk, ki leže na tihomorskih obalah.

Ko sem se strehi opere povsem približal, me je razveselilo spoznanje, da so zareze med keramičnimi ploščicami, ki jo prekrivajo, ravno toliko razmaknjene, da lahko potisneš vanje konice prstov in opreš nanje rob plezalnega copata. Kar tako mimogrede sem na strehi preplezal nekaj kratkih smeri, ki bodo za vselej ostale neponovljene. Ne zato, ker bi bile tako težke, ampak zato, ker je danes plezanje po nacionalnem simbolu Avstralije prepovedano. Najbrž je bilo že takrat, a nihče od varnostnikov ni niti pomislil na to, da bi se lahko našel »norec«, ki mu je plezanje po strehi lahko v zabavo in užitek. Nikoli se sicer ne bom mogel pohvaliti, da sem nastopil v Sydneyski operi, mi je pa v uteho, da sem »nastopal« vsaj na Sydneyski operi …  

V naslednjih dneh sva se povzpela na najvišji avstralski vrh in potem nadaljevala potovanje proti Novi Zelandiji. Čeprav sem se tega veselil, mi je bilo težko oditi iz te samosvoje in nenavadne dežele, z ljudmi, ki živijo na njenih robovih. Za nama je ostajala Avstralija s svojimi cvetočimi evkaliptusi in ljubkimi koalami, z opero, katere drzni loki so presegali čas, v katerem je nastala, z modrim morjem in visokimi valovi, po katerih drsijo surferji, s črnim labodom in prečudnim kljunašem, brez katerega Darwin ne bi imel dokazov za obstoj vrst, s puščavami in krokodili, z monolitom Ayers Rock, brez katerega ne bi vedeli, kje se je rodil mesec, z rjavim ljudstvom, ki je silno slavje ob 200-letnici dežele razglasilo za svoj dan žalovanja, s svojim bumerangom in peščenimi plažami, kjer lahko tečeš v neskončnost in vpijaš življenje…

Uničujoči požari zadnjih mesecev so dodobra spremenili podobo te idilične dežele. Zaradi vsega, kar sem doživel tam, si še toliko bolj želim, da bi se življenje prebivalcev Avstralije čim prej vrnilo v ustaljene tire.