Tri leta - Tri celine - Tri mavrice

I. Ladak,  Indija

 

 

Ko pustimo za seboj kaotični promet Šrinagarja, se cesta začne vzpenjati, oklepajoč se strmega hribovja, ki mu sledimo v osrčje Ladaka. Globoko pod nami raste bazni tabor ogromnih šotorov v pripravah na Amarnath Jatro, vsakoletno hindujsko romanje do gorske jame,v kateri ledeni stalagmit predstavlja zemeljsko podobo boga Šive. Kašmirjeve tegobe so nepredvidljive in verniki se še dobro spomnijo romarskega pokola, ki je zaznamoval začetek novega tisočletja, terorističnega napada leto za tem in še enega leto kasneje. A vera je tu močnejša od strahu in sto tisoče hindujcev bo to poletje spet prehodilo štirideset gorskih kilometrov, da se poklonijo Šivi, bogu uničenja.

 

Pot do te opustošene himalajske puščave, ki vztrajno sega proti tibetanski planoti, je bila tudi zame svojevrstna brezbožna romarska pot, ki se je začela sedem mesecev prej na južnem koncu te neskončne Indije. Včasih je bil Ladak križišče pomembnih trgovskih poti, a zaprtje tibetanske meje in vojaška vseprisotnost sta ga spremenila v odmaknjen in od sveta pozabljeni del sveta, ki mika popotnike in sanjače s svojo osamljeno gorato veličino.

 

Lok barv, ki se po dvanajstih urah vožnje ovije okoli bližnjega hriba, je kot dolgo pričakovana dobrodošlica. Trije dnevi so minili od mojega petindvajsetletnega rojstnega dne in čez tri dni bom spoznala fanta, ki bo leta kasneje postal moj mož.

 

 

 

 

 

II. Bosporska ožina, Turčija

 

 

Stojim na robu Evrope in gledam mavrico, ki se proti vzhodu vzpenja nad Azijo. Sem na poti na zahod, čez Atlantik.

 

To jutro se je vse treslo in drhtelo, ko je letalo poskušalo pristati, spust in vzpon, spust in vzpon, v krogih nad letališčem. Na letalu je vse potihnilo, ženska nasproti mene se je oklepala svojega sedeža tako trdno, da so konice njenih prstov pobledele pod škrlatnimi nohti, medtem ko je tiho molila k svojemu bogu. Jaz sem si želela, da bi lahko verjela v več kot le varnostne statistike in inženirsko zanesljivost te prefinjene leteče konzerve.

 

V Istanbulu je mrzel, moker, čudovito zamišljen dan. Sprehodim se od Hagije Sofije proti morju in sledim obali. Voda je temna in nemirna, veter je neustavljiv in prav tako moje misli – jutri bom že v Argentini, v norosti novega mesta, novega jezika, nove univerze, iskanja novega stanovanja. A to bo jutri – za zdaj se le tiho sprehodim po robu Evrope in gledam mavrico, ki se proti vzhodu vzpenja nad Azijo.

 

 

 

III. El Bolsón, Argentina

 

 

Po dolgem dnevu vožnje se ustavimo v napol zapuščenem kampu ob cesti. Tista slavna jezera, mimo katerih smo se peljali zjutraj, so bila preveč domača, preveč alpska, da bi nas lahko zadržala in vse prehitro smo dosegli Bariloche, kjer se turisti slikajo z bernardinci pred umetelno napravljenimi lesenimi kočami.  Tu je še vedno slišati govorice o Nahuelitu, lokalni mitični pošasti, ki naj bi bivala v jezeru Nahual Huapi. Okoli Barilocheja pa so živele tudi kopenske, in vsekakor bolj resnične, pošasti – alpska idila okoliških jezer in gostoljubje takratnega predsednika Perona sta po koncu druge svetovne vojne v severno Patagonijo privabila veliko nacistov na begu pred roko pravice.  Priljubljena teorija zarote trdi celo, da se je po tem, ko je uspešno zaigral svojo smrt v berlinskem bunkerju, tja s svojo Evo preselil celo sam Hitler.

 

Dve uri nadaljujemo južno po slavni Ruti Nacional 40 in nacistični priokus zamenja El Bolsón, ki je priljubljeno hipijevsko zatočišče že od sedemdesetih let. Vasica, ki je udobno ugnezdena med dve gorovji, je brezjedrska cona, samooklicana ekološka občina in verjetno edini kraj v Argentini, kjer vegani ne bi umrli od lakote.

 

Tudi tu se ne bomo ustavili za dolgo – bežimo stran od evropske Latinske Amerike proti globokemu jugu države, kjer se ječeči ledeniki srečajo s puščavo. A za danes bomo spali tu, skriti pred dežjem pod puščajočo streho in z razgledom na mavrico čez cesto.

 

Čez tri tedne se bom vrnila v Indijo, nazaj na začetek.