Zima, plazovi in druge nevarnosti

Visok zračni pritisk, ki sredi januarja, ko to pišem, še vedno vztraja nad Veliko Britanijo, je po zatrjevanju meteorologov glavni vzrok za povsem nasprotno občutenje zime v Evropi. Polarne zračne gmote zaradi tamkajšnjega anticiklona ne morejo preko Alp in ves sneg odlagajo na njihovi severni strani. Mrzel zrak sicer prebije Alpe, a se na njenih južnih pobočjih segreva in postaja vse bolj suh. Zato pri nas imamo in doživljamo tako zeleno zimo, z nami vred pa tudi prebivalci na področju italijanskih Dolomitov. Medtem ko pri nas in v Dolomitih rešujejo smučarsko sezono z umetnim zasneževanjem in je celo na obrobju Ljubljane videti pogumne poskuse zasneževanja za nekaj deset metrov dolgo progo za tek na smučeh, se na severni strani Alp dobesedno utapljajo v ogromnih količinah snega. Obsežne padavine ne ogrožajo le smučarjev in gornikov, ampak pomenijo veliko nevarnost za prebivalce visokogorskih naselij, njihova bivališča, ceste in drugo prometno infrastrukturo.

Prebivalci Evrope južno od Alp pa v teh »pomladnih« dneh brez snega upravičeno bolj razmišljamo o vse bolj milih zimah, o segrevanju planeta ter o tem, koliko na to vplivajo vremenski ciklusi, koliko pa človek. Istočasno pa prebivalcem na severni strani Alp te dileme ob nenehnem izkopavanju iz novih in novih količin snega najbrž sploh ne pridejo na misel. Resnica je, kot vselej, najbrž nekje vmes.

Obisk visokogorskega sveta je v tem času na naši, južni, strani Alp precej manj zahteven, ni pa povsem brez nevarnosti. To sem še kako občutil tudi sam, ko sem se kmalu po novem letu odpravil na povsem kopen najvišji vrh Karavank, 2236 metrov visoki Stol. Med kamenjem na poti mi je uspelo najti košček ledu, na katerem mi je zdrsnilo. Pogrnil sem po tleh in mimogrede, »pridelal« pet šivov na čelu. Prava sreča, da sem bil na urgenci v jeseniški bolnišnici izjemno hitro in vrhunsko oskrbljen. Dodatni opomin na previdnost v zimskih gorah, čeprav so kopne, pa me bo še dolgo spremljal.

Na severni strani Alp pa je stanje alarmantno. Tam pod plazovi in v velikih količinah snega ne umirajo le neprevidni gorniki in smučarji, ki iščejo pršič izven urejenih smučišč. Pod plazom sta umrla tudi dva strokovnjaka za plazove, ki sta z razstrelivom hotela sprožiti nadzorovan plaz, da ne bi še bolj ogrožal ljudi in njihovega imetja. Tako mogočni sili, kot so plazovi, je težko kljubovati.

Za gornike, turne smučarje in druge obiskovalce zimskih gora sta znanost in industrija v zadnjih letih razvili in izpopolnili številne varnostne pripomočke, ki naj bi nam pomagali v nevarnem, zasneženem gorskem svetu. Od lavinskih žoln za iskanje zasutih do sond, lopat za izkopavanje, napihljivih jopičev in balonov, ki naj bi nas usmerjali do ponesrečenca. Gorski reševalci in gorski vodniki prirejajo številna izobraževanja in praktične vaje, kako to, včasih prav zapleteno, opremo pravilno uporabljati. Vse pridobljeno znanje je seveda koristno in koristno ga je tudi nenehno obnavljati. Če se odpravimo v zasneženo visokogorje, je dobro imeti reševalne pripomočke s seboj. A narava je nepredvidljiva in mogočna. Mogočnejša od nas. To dejstvo moramo vzeti v obzir, ga imeti ves čas pred očmi in ga spoštovati. Najboljša preventiva je v tem, da si s pomočjo vremenske napovedi ter svojih izkušenj in sposobnosti izberemo primeren in varen cilj, kjer ne bomo spravljali v nevarnost sebe in drugih. Če pa so razmere res nevarne, raje počakajmo kak dan, dva ali tri, da se snežna odeja posede in malo umiri.

Seveda je dobro, da gornik ali smučar obvlada vse tehnike reševanja izpod plazov in zna upravljati z omenjenimi varovalnimi pripomočki. Še veliko bolje pa je, če se nikoli spravi v položaj, ko bi mu bilo treba to znanje tudi praktično uporabiti.