Zaljubljen v polje

Bog je ustvaril deževne dni, da bi vrtnarji lahko postorili hišna dela

 

Najprej nekaj razčistimo: nisem vegetarijanec, zelo rad imam meso. Ampak priloge v obliki sočne, z vonjem obogatene zelenjave se pa nikoli ne branim.

 

Za oskrbo z domačo zelenjavo je dolga leta skrbela tašča. Takrat se nisem obremenjeval in razumel truda, ki ga je vlagala, da smo lahko na svoje jedilnike uvrščali sezonske pridelke. Sem pa občutil razliko, ko je le-ta pošla in smo se morali zateči v trgovino po poljščine. Vse, kar je štelo, je bila barva plodov, ostalo pa prazno, umetno, brez okusa. Po taščini smrti sva se z ženo Barbaro na pomlad začela spraševati, kdo bo sedaj obdeloval polje. In ker nisva našla nobene žrtve, sva kar sama zavihala rokave.

 

 

Poleg vrta, kjer rastlinjak goljufa naravo in zagotavlja ustrezno temperaturo za gojenje že kakšen mesec preko reda, imamo tudi njivo. Leži v neposredni bližini Šmarne gore in z razgledom na Kamniške Alpe, le streljaj stran na lepi, ravni in sončni legi. Tam se je torej rodil še eden izmed mnogih hobijev, ki nam dopolnjuje že tako pestro družinsko življenje. Prst je rodovitna, obogatena s konjskim gnojem naše Lakiše in Lady, ki po svojih najboljšim močeh skrbita za debele pridelke.

 

 

Ker na začetku lastnih izkušenj seveda nisva imela, bi se nama pred 100 leti slaba pisala. Verjetno bi rabila več let, da bi vsaj za tisto ubogo košto zelenjave na kup spravila. Hvala torej za internet, ki s forumi izkušenih poljedelcev nudi vse potrebne informacije, diagnoze številnih bolezni rastlin, preganjanje škodljivcev in načine, kako se izogniti strupom. Naše polje namreč ne prejme kapljice pesticidov. Pa tudi pogovori z izkušenimi pridelovalci zelenjave so sila koristni. Včasih je takšnih informacij že za kakšen resen Big Data projekt. Vse nestrukturirano.

 

 

Sicer pa imam rad strukturiran pristop, zato vodim dnevnik aktivnosti – kdaj smo kaj naredili in kakšen je bil uspeh. In to za vsako kulturo posebej. Beležim si tudi zaznamke, kaj bi v prihodnjemu letu bilo za preskusiti v upanju po večjemu izkoristku, bodisi časa bodisi pridelka. Urnik aktivnosti uskladimo že v začetku tedna. Izkušnje pri oceni vremena sem pridobil že iz svojih hribovski pustolovščin, kar s pridom izkoriščam tudi na polju. Kdaj je treba zalivati, kdaj bo najbolj primerno za pletje, okopavanje. Kdaj pospraviti pridelke, da bo njihova obstojnost čim daljša.

 

 

Aktivnosti se začnejo že v mesecu marcu, zaključijo pa se v novembru, ko se kot zadnjo lotimo kisanja repe. Čeravno mi poljedelstvo predstavlja hobi, sprejemam to dejavnost z veliko mero odgovornosti. Tako do obdelanega polja, kot skrb za rastline, ki nam hvaležno zalagajo shrambo.

 

 

Poleti, ko pa se na večer vračamo skozi vas s polno cizo proti domu, se ničkolikokrat ta pot z 10 minut podaljša na uro ali dve. Razlog tiči v delitvi pridelkov s sovaščani, ki z veseljem povabijo na osvežilno pijačo. Včasih pa se razvije tudi kakšna blagovna menjava.

 

 

Preživljanje popoldneva na njivi krepi družinske vezi. Tam klepetamo in snujemo nove načrte. Kadar je več dela, si pripravimo kosilo kar na licu mesta. Žar na oglje in paketek čevapčičev, po zelenjavno prilogo pa ni treba daleč. Potem pa nazaj na grunt.

 

 

Včasih, ko pa je vročina neznosna, osat še posebej bodeč in mušice nenormalno nadležne, se mi začnejo porajati vprašanja in ideje, kako bi lahko s pomočjo sodobne tehnologije, Big Data podatkovne analize in robotizacije olajšali delo na polju. Potegnili bi ga lahko pozno v noč in ob tem bili v jeseni deležni rekordnih letin. Precizno sajenje, selektivno izločanje plevela in na koncu žetev s pomočjo dronov ni več daleč.

 

 

Ampak v tem primeru bi bil na izgubi, saj ostanemo brez hobija, ki krepi družinske vezi.