Stena

Severna stena Triglava je največja in najmogočnejša stena v slovenskem gorskem svetu. Z višino dobrih 1000 metrov in širino okoli štirih kilometrov predstavlja tudi eno največjih sten vzhodnih Alp. Prekaša jo le stena Watzmana na Bavarskem, gore ki si jo Slovenci tudi nekoliko lastimo. Prvi je priplezal na njen vrh namreč Slovenec Valentin Stanič.

 

 

Konec doline Vrat predstavlja enega najbolj dramatično lepih krajev v celotnih Alpah. Dolina ledeniškega nastanka z značilno U obliko se na koncu zapre z mogočno, konkavno, skoraj simetrično steno najvišje slovenske gore. Zaradi svoje mogočnosti in pomembnosti jo alpinisti imenujemo zgolj Stena, z veliko začetnico!

Tako lepa in mogočna skalna gmota je že, mnogo, preden je bila prvič preplezana, vzbudila zanimanje gornikov. Konec devetnajstega stoletja so bile potegnjene in opremljene prve zavarovane poti iz doline Vrat proti vrhu Triglava. Mogočna stena je bila torej kot na dlani obiskovalcem Triglava. Prvi zabeleženi vzpon preko nje je opravil Ivan Berginc v skrajno vzhodnem delu stene. Najvišji, srednji del je moral počakati na bolj športno usmerjene gornike. Ti so prišli iz Nemčije. Domenigg, Reinl in Konig so smer v dveh dneh, potegnili preko mogočnega stebra v osrednjem delu. Nastala je 1000 metrov visoka Nemška smer. Najlažja in najpogosteje plezana, Slovenska smer, je nastala šele tri leta kasneje, ko je gorski vodnik Jože Komac preko stene peljal dr. Henrika Tumo.  »Slovenska« je kmalu postala največ plezana smer v steni in morda tudi sedaj predstavlja najpogosteje plezano alpinistično smer v naših gorah. Zaradi skromnih težav je postala priljubljen cilj ambicioznejšim gornikom, ki nimajo alpinističnega znanja temveč se vzpona lotijo v družbi gorskega vodnika. Spodnji del v večini poteka po lažjem svetu, kjer lahko sledimo celo slabši stezici. Na tretjini stene pridemo do daljših plezalnih odsekov. 100 metrov plezanja preko Belih plati nas pripelje pod Bučarjeve stene, spodnjo in zgornjo. V čudovitem, lahkem plezanju (vmes se bomo vpisali tudi v vpisno knjigo) dosežemo pričetek dolgo v poletje zasnežene Slovenske grape, ki je naslednji, značilen del Slovenske smeri. V zadnji tretjini stene, na vrhu Slovenske grape si lahko izberemo poljuben izhod iz stene. V začetku poletja je najprimernejša grapa, t. i. Prevčev izstop. Kasneje, ko sneg skopni in ven pogledajo gladki skalni skoki je precej lepše preplezati slikovito Frelihovo prečnico, ki nas preko raza Slovenskega stolpa pripelje do roba stene.

 

 

 

V tako veliki steni je seveda veliko alpinističnih smeri, vse skupaj več kot 100 smeri. Največ med njimi  (okoli 30) jih je preplezal legendarni, žal pokojni, alpinist Franček Knez. Najbolj slovita med triglavskimi alpinističnimi smermi je zagotovo težavni in nenadkriljivi Čopov steber. Zgodba o nastanku te smeri je zgodba o pogumu, tovarištvu in požrtvovalnosti. Kmalu po koncu vojne sta se Joža Čop in Pavla Jesih ponovno lotila vitkega stebra v osrednjem delu stene, ki sta ga že nekajkrat poizkušala preplezati. Štiri leta vojne so ju pošteno utrudila in njuna forma je bila daleč od predvojne. Pavla je po štirih dneh težkega plezanja pod zadnjim, najtežjih delom omagala. Takrat 54-letni Joža Čop je sam, nevavrovan, izplezal in odhitel v dolino po reševalce ter se z njimi ponovno vrnil po svojo soplezalko. V današnjem, razvajenem času je pogum lastnost, ki človeštvu počasi krni in odmira (seveda ne govorim o pogumu potrebnem za spust po »ziplajnu« v bližnjem adrenalinskem parku ali skočiti z veliko elastiko), zato so tovrstne zgodbe vse redkejše in toliko bolj vredne spomina!

Najmanj tako razburljiva in dramatična je tudi zgodba o prvem zimskem vzponu preko Čopovega stebra, ko so se februarja leta 1968 Belak, Kunaver in Sazonov v osmih viharnih dneh prebili preko debelo zasnežene smeri.

 

 

V današnjem času alpinisti iščemo vse težje smeri v dobri skali, ob čim boljšem varovanju. Tako je nastalo tudi v naši največji steni nekaj tovrstnih smeri. Najtežjo med njimi sva leta 2011 preplezala avtor članka in Tina Di Batista.

Eden od razlogov nastanka smeri je bilo rojstvo hčerke Ule, ki nama je »preprečila« odhode na dolge alpinistične odprave v tuja gorstva. A na robu stene sva bila kljub temu vesela, kot sva bila vesela na vrhu Fitz Roya v Patagoniji, Trango Towerja v Pakistanu ali podobnih gora, ki so od naju zahtevale vse, kar znava. Kako čudovit in izpolnjujoč je občutek, ko človek zaključi nekaj o čemur je dolgo sanjaril in za kar se je moral potruditi in tvegati bolj kot po navadi. Našla sva si cilj, ki je dal »vse kar dajo veliki«, tudi v domačih gorah. Za ime smeri ni bilo potrebno brskanje po repertoarju  metafizičnih izrazov, ki so alpinistom tako ljubi temveč sva jo preprosto posvetila prvorojenki – Ulina smer.

 

 

Triglavska stena bo ostala inspiracija ter poligon za preizkušanje še mnogim generacijam slovenskim in tudi tujim alpinistom. Eden najboljših alpinistov vseh časov, Američan Steve House, ki je že mnogokrat plezal v Triglavu, je nekoč zaključil pisanje o Steni: »One of the best walls, anywhere! Period!«