In smo odšli . . .

Davno je že tega, odkar smo stopili z dreves na tla in odšli iz gozda. Trepljamo se po ramenih in si za vzpodbudo govorimo, da smo pametnejši od ostalih sopotnikov na tej modri krogli. Pa smo res?

 

Gozdovi so vse prej kot le les in drva. So pljuča našega planeta, varujejo tla pred erozijo, zadržujejo vodo, da ne odteče prehitro. Uravnavajo klimo tako znotraj kot izven njega. Gozd je dom številnim vrstam živali. Večnadstropni dom.

 

Združba, ki se je ustvarila skozi milijone let preverjanja, kaj gre skupaj in kaj ne, kdo gre skupaj in kdo ne. 

 

 

 

Je kraj, kamor najraje zahajam. Gozd mi predstavlja neprecenljivo bogastvo, kraj, kjer se počutim doma, vir energije, miru in upanja za prihodnost.

 

Tu so vsa čutila na preizkušnji. Prej slišiš, celo vohaš, kot pa vidiš. V gozdu nisi nikoli sam. Na vsakem koraku te spremlja vsaj par oči. In če ne veš, lahko že samo šumenje listja, ko kos skače po njem, s pomočjo tvoje domišljije ustvari doma zgodbe o pošastnem medvedu. Medved pa, zasanjana duša, še nobenega človeka ni nikdar lovil, samo podil.

 

Od gozda se lahko veliko naučimo. Kako živeti v sožitju drug z drugim, čeprav je sosed zanikrna sluzasta gliva, ti pa mogočni hrast (ali obratno). Kako komunicirati, čeprav smo tiho. Potrpežljivo čakati na svojo priložnost in ne obupati. Kot jelka sredi pragozda. Lahko čaka desetletja, majhna in nepomembna, ko pa dobi priložnost, jo zagrabi z vsemi svojimi vejami in se požene v nebo. Kako skupaj plesati v vetru, pa čeprav je ta orkanski, in preživeti.

 

Spoštovanje drug do drugega, še najbolj pa spoštovanje do življenja.

 

 

 

 

Pomlajujemo. Naši gozdovi pa potrebujejo staranje. Stari gozdovi, polni dupel in skrivnosti, so že prava redkost. In potrebujejo naravno vrstno sestavo. To, kar samo zraste, je najbolj primerno za ta kraj in ta čas. Mi pa veselo sadimo smreko, pride lubadar, razglasimo naravno katastrofo (čeprav smo naravna katastrofa mi sami), in sadimo smreko naprej.

 

Gozd je zelo zakompliciran sistem, če pa pobližje pogledaš, ugotoviš, da je vsaka podrobnost tako presneto premišljena in v svojem bistvu celo enostavna. Nešteto enostavnih podrobnosti pa tvori mogočno in stabilno celoto, ki je preživela številna lepa in manj lepa obdobja našega planeta.

 

Vsi stremijo k gozdu, le človek k puščavi. Čeprav nas bo globalne katastrofe rešil le gozd in ne tehnologija.

 

 

 

Človek ima dve ušesi in ena usta z razlogom. Da več posluša in manj govori. Zato naslednjič, ko zaidete v gozd, katedralo narave, bodite le gledalci, poslušalci te izjemne igre narave, in ne igralci v glavnih vlogah, glasni in slepi.