S telefonom na jambor in s prenosnikom pod palmo

Za homo sapiens sapiense 21. stoletja je povsem normalno, da smo tako ali drugače vedno dosegljivi. Večina Slovencev ima dostop do interneta na računalniku in/ali telefonu 24 ur na dnevno. Če vas kdo želi slišati, vas pokliče na domači ali mobilni telefon; če ste nedosegljivi, verjetno pomeni, da spite, da se v Škocjanski jami ali da imate prazno baterijo. V vsakem primeru boste kmalu spet dosegljivi za vsakogar, ki vas išče.
Na morju je malo drugače.
Mobilni telefoni sredi oceana seveda ne lovijo pa tudi na otokih situacija ni bistveno drugačna. V nekaterih zalivih moram splezati na vrh jambora, da lahko pošljem sporočilo.

 

 

Na srečo imajo v Francoski Polineziji tudi v najbolj odročnih krajih telefonske kabine. Pred časom se mi je zgodilo, da sem rinila skozi tropski gozd, ko je zazvonilo izza palme. Nisem še zaprla ust od začudenja, ko je izza druge palme pritekel tetoviran mladenič in odgovoril na telefon. Kmalu sem spoznala, da to sploh ni nekaj neobičajnega.

V zalivu Anse Amyot na atolu Toau na primer živi samo ena razžirjena družina. Nimajo ceste, pošte, interneta ali domačega telefona. Tudi mobilni telefoni ne lovijo, imajo pa zato svojo osebno telefonsko govorilnico na plaži. Sorodniki in prijatelji jih lahko pokličejo kar tja.

 

 

Z internetom je včasih še bolj zapleteno. Sredi Pacifika gre vse bolj počasi, od življenjskega tempa do internetne povezave.
Za vremenske napovedi in nujna sporočila uporabljam kratkovalovni radio in modem Pactor, ki ob sedmih zvečer deluje z vesoljsko hitrostjo 500b na minuto, prej in potem pa še počasneje. (Ne, nisem se zmotila, govorim o dobrih starih bytih.)
Preden nadaljujem, naj povem, da zame pomanjkanje interneta pravzaprav ni nobeno pomanjkanje. Prav rada preživim teden ali mesec brez novic in sporočil. Toda –hočeš nočeš- včasih potrebujem stik s svetom, saj morajo reportaže nekako najti pot do bralcev.
Ko potrebujem hitrejšo povezavo, se odpravim na obalo in poiščem kavarno, poštni urad ali hotel, kjer lahko presedim nekaj ur in pošljem v svet svoje pisarije. Moj urad je enkrat pred kočo, drugič pod drevesom, tretjič v sladolednici, četrtič v Hiltonu.

Nalaganje 200 Mb fotografij lahko traja tudi do štiri ure, zato se vedno potrudim, da izberem udoben sedež in lep razgled.

 

 

 

Moj najljubši urad je majhen lokalček na Nuku Hivi, le nekaj metrov od morja in ribiške tržnice. Tam se vedno kaj dogaja. Enkrat je to glasno kvartanje, drugič koncert ukelelejev, tretjič se pojavi velik televizor in vsi gledamo nogomet.

 

 

Da si boste lažje predstavljali glasbeno kuliso v mojem “uradu”, sem naložila kratek videoposnetek.

 

http://youtu.be/0ackD2E-yGs

 

Tamkajšnje veselo vzdušje me vedno spravi v dobro voljo, a tako okolje mi žal ne pomaga pri ustvarjanju. Le kako naj zberem misli, ko se nekaj korakov stran odvija koncert polinezijske glasbe, ko me otroci vlečejo za rokav, ribiči kličejo, naj pridem po svežo tuno, mimoidoči jadralci sprašujejo, kako sem kaj, medtem pa mi kokoši kljuvajo prste na nogi?