Realnosti poleta z vesoljsko ladjo

Le kaj bi človek lahko napisal za te dni, za katere nekateri napovedujejo, da bo okužba s korona virusom pri nas dosegla vrh? Seveda se tema ponudi kar sama od sebe … Ja o virusu seveda. A verjamem, da je tega branja povsod dovolj, predvsem pa zato, ker sem pred kratkim prebral članek Alenke Župančič (https://www.delo.si/sobotna-priloga/v-banji-z-madonno-ali-cesa-nocemo-292822.html ) na katerega nimam kaj dodati, sem se odločil, da vam danes napišem nekaj drugega.

 

Pred dobrim tednom sem si pogledal dokumentarno oddajo o tem, kakšne so možnosti človeštva za potovanje, ne samo po našem osončju, pač pa tudi do bližnjih ozvezdij. Kljub temu, da o tem nekaj malega vem, so izpostavili nekatera dejstva, ki so sicer sama po sebi umevna, a na njih niti ne pomislimo … Problem umetne težnosti na potovanju po vesolju je sicer že leta 1929 razrešil naš rojak Herman Potočnik Noordung, a to je še najmanjša težava. Tudi človeška hibernacija, nujno potrebna za dolge vesoljske lete je še vedno v predpotopnem stadiju, čeprav verjetno obstaja možnost, da jo bo medicinska znanost enkrat uspela udejanjiti. Veliko se govori o tem, kako doseči izjemne hitrosti, ki bi morale gnati vesoljsko plovilo do npr. najbližjega ozvezdja Kentavra. Kar tudi ni tako zelo nemogoče, saj bi z današnjo tehnologijo fotonskih jadrnic lahko dosegli celo do 10 odstotkov svetlobne hitrosti. Tako bi vesoljska ladja do tja potovala le »kakih« trideset zemeljskih let. In to brez kakršnegakoli dodajanja energije, saj se za tak pospešek izkoristi energija sonca. Vse lepo in prav, a nikoli se nisem zares vprašal, kako bi vesoljsko plovilo, ki bi letelo proti novemu ozvezdju (brez prave energije za letenje!) upočasnilo let za pristanek … Hm? Če bi uporabili energijo sonc v novem ozvezdju, bi z zaviranjem (na isti način!) morali začeti že nekje na pol poti, če bi bilo novo sonce približno enako veliko, kot je naše. Kar bi čas potovanja podvojilo. Na tem mestu se ne bi ukvarjal s težavami samoizolacije astronavtov na desetletja trajajoči poti v nekaj kvadratnih metrov veliki vesoljski postaji, ker smo Slovenci že po dobrem tednu te aktivnosti dokazali, da je to nemogoče, saj smo za vikend množično noreli na sprehode v naša turistična središča. Ceeeeel teden živeti doma z družino je bilo pač prehudo breme. Zanašati se na namensko ukrivljanje prostora in časa ali ustvarjanje črvin (wormholes) za potovanje skozi čas bi (teoretično!) sicer nekako šlo, a količine energije za kaj takega so tako nepredstavljivo velike, da je celotna energija našega sonca v primerjavi s tem le drobna kresnička v vesolju. Da niti ne govorimo o količini kozmičnega sevanja, ki bi jo dobili ljudje na vesoljski ladji. Ne da bi se tega zavedali, nas zdaj te kolosalne nevarnosti lepo obrani atmosfera in magnetno polje našega planeta. No, če skrajšam; ne bi se veliko zmotil, če rečem, da se bo treba sprijazniti z mislijo, da je nekaj takega pač nemogoče. In ravno v tem je bistvo in obenem popoln paradoks človeške miselnosti o tem, kaj je mogoče in kaj je nemogoče. Enostavno se človek s terminom »nemogoče« ne more sprijazniti. A zakaj paradoks?

 

Poglejmo malo drugače! Zemlja leti okoli sonca s hitrostjo približno 100.000 kilometrov na uro, naš celoten solarni sistem se v galaksiji vrti s hitrostjo 700.000 kilometrov na uro, naša galaksija pa, glede na ostale, drvi še z neverjetno brzino 2,2 milijona kilometrov na uro. Zato bi bil že skrajni čas, da se sprijaznimo z dejstvom, da mi pravzaprav že živimo na čudovitem vesoljskem plovilu in z njim že plujemo po vesolju. Težava pa je v tem, da nam iluzijska misel, da bomo nekoč sposobni ta planet tudi zapustiti, zamegli pogled na težave, ki jih imamo doma. Slepimo se nmareč z mislijo, da človek vedno najde rešitev. In tako se tudi za težave, ki nas pestijo zdaj, ne sprijaznimo, da je kar nekaj od njih na žalost (že) nerešljivih. Prenaseljenost (in pandemije kot logični  odgovor narave na to!), onesnaženost, izumiranje živalskih vrst, izgubljanje biotske pestrosti, globalno segrevanje in medsebojni konflikti, ki so itak stalnica naše civilizacije, so stvari za katere bi nas moralo skrbeti bistveno bolj, kot to, kako bomo zavirali naše vesoljsko plovilo v drugih osončjih. Poglejmo drug drugemu v oči in si priznajmo, da nekje »tam zunaj« nikoli ne bomo našli (za človeka …) niti približno tako čudovitega in fantastično izjemnega sveta, kot je naša Zemljica. Zato raje energijo in resurse, ki so potrebni za načrtovanje nemogočih vesoljskih avantur raje usmerimo na naš planet in mu pomagajmo, kolikor mu sploh še lahko. In če bodo stvari končno le šle v to smer, se nam lahko celo zgodi, da bo še nekaj generacij, ki prihajajo za nami, uživalo tisto največjo možno dobrino: lepo in mirno živeti na tem planetu!

 

Tokrat sem vam, v teh časih težkih preizkušenj pripravil nekaj fotografij, ki vam bodo (vsaj upam …) potrdile moje misli iz današnjega zapisa. Namreč to, da živimo na nepredstavljivo lepem planetu in ni prav nobene potrebe, da bi si ga želeli zapustiti. Obenem pa se moramo zavedati dejstva, da če ga bomo uničili, ga tudi zapustiti ne bomo mogli več.

 

Za konec pa, kot je rekel moj prijatelj Iztok:

 

Ostanite pozitivni v upanju, da ste negativni!