Pod največjo severno steno Alp

Precej pozno se odpravljamo na soteskanje v centralnih švicarskih Alpah. Novembra. Zakaj tako pozno boste vprašali? Gre za soteske, ki se napajajo iz ledenikov. Glede na to, da se ti med poletjem topijo, so takšni kanjoni takrat polni vode. Zato jih obiskujemo, ko so temperature nad 2500 m več dni zaporedoma pod lediščem. Hkrati pa voda še ne sme zamrzniti, saj potem nastopijo težave, povezane z ledom. Časovno okno je torej odprto le nekaj dni letno. Potem pa je na tebi, ali ga zagrabiš ali pa pustiš, da spet preteče leto dni.

In tudi letos sem zagrabil priložnost za obisk pravih Alp. Prvi dan smo obiskali sotesko Sandbach pod mogočno severno steno Eigerja. To je tista stena, v kateri je ugasnilo 6 življenj, preden jo je leta 1938 prva preplezala nemško-avstrijska naveza. Eno izmed neuspešnih odprav so leta 2008 upodobili v akcijskem filmu North Face. Njeno krutost smo si predstavljali tudi sami, ko smo ob vznožju ledenika, kjer smo vstopali v sotesko, našli dele zimskih plezalnih čevljev in nahrbtnika. Verjemite mi, nihče ni ničesar namenoma odvrgel. Kaj pa se je dejansko godilo tam gori, pa lahko le ugibamo in pustimo domišljiji prosto pot.

Malce čudaško je, da se soteskarji izginevanja ledenikov nekoliko veselimo. Z izginevanjem ledu namreč na plan pokukajo novi, doslej še neznani deli kanjonov, kamor človeška noga še ni stopila. In v Sandbach smo se spustili ravno na takšnem delu. Led okoli velikega skalnega roglja se je v zadnjih letih stopil in nam omogočil spust v globoko snežno brezno. Po 50 metrih spusta smo se v temi izpeli iz vrvi ter prižgali naglavne svetilke. »Dobrodošli v temnem, neprijaznem svetu, kjer brez ustrezne opreme ne preživi nihče.« Mrazilo nas je do kosti, za piko na i pa je poskrbela voda, ki je vztrajno hladila naše noge. Nič bolje ni bilo z rokami. Komaj sem čakal na neoprenske rokavice, ki sem jih pustil v nahrbtniku z vrvjo, ki je bingljala na prvem sidrišču. Ne vem, kaj je šlo fantom narobe, da je trajalo tako dolgo, a po 30 minutah čakanja se je celotna ekipa le prebila do mene, ki sem čakal pod drugim slapom.

Nataknem rokavice in svet je takoj lepši. Začnem opazovati obliko soteske. Nepropustna kamnina gnajs pusti svoj pečat. Soteska je namreč globoko, globoko, vrezana v goro. Na pobočju Eigerja lahko vidimo le razpoko, ki je ponekod globoka tudi več kot 50 m. To je Sandbach. Četudi bi bilo sonce visoko na nebu, v zgornji del kanjona ne bi posvetilo, ker ga, razen ob vstopu, povsod prekriva led. »Dobro sem si jo zakuhal, nekaj dni takih jamarskih kanjonov,« si rečem. Raje imam namreč soteske, kamor seže svetloba. Počasi se sprijaznim in začnem razmišljati, kako dolgo in kakšna količina vode in skal se je morala »gajsnati« po temle gnajsu, da je nastala takšna stvaritev. Hodimo po odsekih, ki so dolgi tudi po 100m in v širino ne presegajo 40cm, tako da se komajda obrneš. Nahrbtnik mi povzroča kar nekaj težav pri gibanju, z njim se večkrat zagozdim v različnih ožinah. Z nahrbtniki je pač tako, ali je premajhen in vanj težko zbašeš sodček s prvo pomočjo in vrv ali pa prevelik in te ovira. Glede na vse imam raje slednjega, čeprav je vedno pretežak.

No, po kakšnih dveh urah hoje in spustov po vrvi v tem hladilniku se vendar odpro vrata in prižge luč. Pod ledenim obokom stopimo na svetlobo. Odpre se nam čudovit pogled na mestece Grindelwald. V dolini vidim vlakec, ki je namenjen na Jungfrau. To je najvišja zobata železnica na svetu, kar 16 let je trajalo, da so jo zgradili. Danes pa te za ceno okoli 170 EUR popelje na 3.454 m visok Jungfrau, od koder se odpirajo čudoviti pogledi. Če vam finance dopuščajo, je to zagotovo obveznost ob obisku Švice. Zalotim se pri sanjanju o vožnji na vrh. Mudi se, ni časa za filozofiranje. Upam, da bomo v spodnjem delu nekoliko hitrejši, in da nam bo uspelo ujeti zadnji vlak v dolino, sicer nas po uri in pol dostopa in šestih urah soteskanja čaka še dvourni marš v dolino. Na hitro stisnem še nekaj neostrih fotografij in gremo naprej. Morem reči, da je spodnji del soteske prijaznejši. Imamo svetlobo, ki prinaša občutek toplote. Poleg tega pa se svetlobe veselim, ker bo tako uspela vsaj kakšna fotografija z mojo opremo, ki je daleč od profesionalne. In soteskamo. Izmenično si pripravljamo sidrišča za spust in se, kolikor se le da, izogibamo plavanju v globoki vodi. Priložnosti za skoke in spuste po zadnji plati pa v tej soteski tako ali tako ni.

Največji vtis na meni pustita dva mostička, ki ju je izoblikovala narava. Prvi, manjši, je dokaz, da je narava največji umetnik, s katerimi sem imel stik. Kot da bi nosorog s svojim rogom podpiral veliko skalo. Kako je takšna stvaritev nastala? Voda je v tolmunu milijone let vrtinčila pesek, ki je počasi poglabljal ta tolmun. Kar na enkrat je ob robu tolmuna v zraku ostal mostiček, voda pa je pričela teči pod njim. Neverjetna sreča je, da se v tem času skozi sotesko ni privalila kakšna velika skala, ki bi ga porušila. Zanimiv pa je tudi slap Gejzir, ki ob višjem vodostaju pada na skalo pod takšnim kotom, da vodo ponese nazaj v zrak. Od tod tudi izvira njegovo ime. Gejzir se nahaja na odprtem delu soteske, le 20m stran pa je planinska pot, od kjer si gorniki lahko ogledajo te »čudne žabe«, ki se spuščajo po vrvi. In imeli smo gledalce – mlada družinica s tremi otroki nas je z radovednostjo opazovala, na koncu pa smo poželi velik aplavz, ko smo se vsi varno spustili do dna. Ob takih trenutkih se resda počutim, kot da bi bil žival v živalskem vrtu, a egu taka pozornost tudi prija.

Soteskanje v spodnjem delu mine kot bi mignil. Gre nam je hitreje kot zgoraj, zato sotesko zapustimo že ob štirih in ujamemo zadnji vlakec proti Grindelwaldu ob tri četrt na pet. Pri avtu se preoblečemo in poskrbimo, da se razkužimo od znotraj. Nato pa se preselimo v dolino Kandertal, kjer prenočimo. Ko se zvečer v avtu zavlečem v svojo toplo puhasto spalko, razmišljam o naslednjem dnevu. Soteska Gries ima vsaj 8x preveč vode. Bo tako tudi z Gamshijem, ki se steka v Gries in je cilj prihodnega dne? (nadaljevanje je obljubljeno, opomba urednika)