Odmaknjen gorski raj

Z grebena Kanina po katerem poteka meja med Slovenijo in Italijo, se pobočja Julijskih Alp spustijo globoko v dolino Reklanica in Jezersko dolino, potem pa se nad sedlom Nevea, kjer se dolini stikata, še enkrat poženejo visoko v nebo. Na razmeroma majhnem prostoru stoji kopica lepih vrhov, nad katerimi kraljujeta dva velikana Zahodnih Julijskih Alp, 2666 metrov visoki Viš in takoj za Triglavom, drugi najvišji vrh Julijcev, 2754 metrov visoki Montaž. Kot je zapisal poznavalec tega področja Tine Mihelič, »…so te gore obdarjene skoraj z vsemi presežniki, ki jih sicer najdemo v drugih skupinah Julijskih Alp le posamič. Tako so tukaj v enem združeni veličastje Triglava, divjina Martuljka, arhitektonska popolnost Jalovca in sončna romantika trentarskih gora.«

Gore Viša in Montaža so v poletni sezoni sicer kar obljudene, a znatno manj kot področje našega dela Julijskih Alp. Slovenskim gornikom se morda zdijo predaleč, čeprav sta vrhova skoraj neposredna soseda Jalovca in Mangarta. Državna meja pa že dolgo, razen v primeru poslabšanja covidnih razmer, ni več nikakršen problem. Gore Zahodnih Julijcev stojijo na področju, kjer so se stoletja mešali vplivi slovenskega, italijanskega in nemškega jezika s furlanskim narečjem, jezikom staroselcev. Zato je imenoslovje kar malo zapleteno. Dosti imen je ohranjeno v vseh jezikih, pri čemer pa so slovenska in furlanska med najstarejšimi.

Po nekaj letnem premoru, sem julija letos spet nekaj dni preživel v tem odmaknjenem gorskem raju. Do Rabeljskega jezera, na višini skoraj tisoč metrov nad morjem, ki po velikosti, obliki in kristalni vodi spominja na Bohinjsko, je iz Ljubljane le ura in pol vožnje. S parkirišča malo nad jezerom smo se v dobri uri hoje vzpeli na 1500 metrov visoko Viško planino, ki jo Italijani imenujejo Malga Grantagar. Enega od hlevov za živino so leta 2019  preuredili v lično visokogorsko kočo, ki poleg ducata postelj ponuja tudi odlično hrano. V njej prednjačijo izdelki, ki jih pridelujejo kar na planini. Idealen kraj, tako za počitek, kot za naše izhodišče na okoliške vrhove, ki so jih skrivnostno ovijale megle in še dodatno burile gorniško domišljijo.

Vzpon na Viš po eni poti in sestop po drugi nazaj v izhodišče, je bil vrhunec drugega dneva. Ne le zaradi lepe, samotne gorske pokrajine. Na celotni poti so nam delali družbo kozorogi, ki očitno nimajo slabih izkušenj s človekom, saj se, vsaj zdelo se mi je tako, kar malo nejevoljno odmaknejo šele, ko prideš čisto do njih. Celo tik pod vrhom gore smo morali malo počakati, da se je družina z več mladiči toliko odmaknila, da smo sploh lahko prišli nanj.

Zadovoljni z dnevom bi kar ostali na Viški planini in v naslednjih nekaj dneh nam ne bi zmanjkalo gorniških in pohodniških ciljev. A cilj naslednjega dne je bil že vnaprej določen, prvak zahodnih Julijcev – Montaž. Sestopili smo do parkirišča in se odpeljali nekaj kilometrov naprej čez sedlo Nevea do planine Pecol, ki jo poznavalci uvrščajo med najlepše kotičke Julijskih Alp. Ko prispeš nanjo imaš občutek, kot da stojiš na dnu veličastnega amfiteatra. Z vseh strani ga obdajajo visoki vrhovi. Na jugu severna pobočja Kanina, na zahodu travnate strmine dvatisočakov Cortissona in Zabuša, na vzhodu dolga veriga Poliških Špikov, na severu pa dominira mogočni Montaž. Planina je že sama po sebi privlačen cilj. Na njej se med številnimi pastirskimi kočami pasejo črede živine. Obenem pa je ljubka kočica Brazza, ki je le pol ure zložne hoje oddaljena od parkirišča, s petnajst ležišči, odlično izhodišče za vse južne pristope na vrhove Montaževe skupine.

Naslednji dan je bil podoben vzponu na Viš. Spet smo se skozi skupine kozorogov prebijali proti vrhu Montaža in razmišljali, kdo je v tem čudovitem skalovju bolj sposoben. Človek ali žival? Vsem je bilo hitro jasno, da človek v tej igri spretnosti, intuicije in moči, daleč zaostaja.

Po uspešnem vzponu na Montaž smo se povzpeli še na travnati , 2200 metrov visoki Curtisson, ki nas je osupnil z divje prepadnim ostenjem, ki povsem navpično pada na sever v dolino Dunje. Le malo je gora, ki imajo dva tako različna obraza.

Na večer se je v kočo in njeno lepo okolico spet naselil idilični mir, ki nas je s pogledi na venec okoliških gora dodatno očaral. Nazdravili smo prvi slovenski medalji v Tokiu, potem pa še dolgo opazovali zvezdne poti nad nami.

Kljub lepemu vremenu, zadnji dan nikomur ni bilo več do plezanja. Po zajtrku smo se čez cvetoče travnike spustili do parkirišča, posedli v avtomobile in se odpeljali do Rabeljskega jezera. Kopanje v mrzli, a kristalni vodi je bil še zadnji presežek tega lepega potovanja skozi odmaknjeni gorski raj. Verjamem, da ga bom kmalu ponovil.