Novi kraji (Smučarski februar)

Koleno je še vedno vegasto, a na urniku je bilo turno smučanje; pa ne dan ali dva, ampak štirje tedni brez prekinitve. Normalno bi se tega veselil bolj kot letos, ko sem bil zaradi kolena nekoliko v dvomih, ali bom zdržal. Vse sem stavil na sofisticirano opornico. Moral bi s skupinami na Tirolsko in v Dolomite, a kaj, ko tam snega za turno smuko ni dovolj. Nerad odpovedujem svoje turne akcije, zato sem moral najti kraje, kjer moji klienti še niso bili in kjer je dovolj snega za dobro turno smuko. Nekaj tuhtanja, in posrečilo se mi je. Pobegi v italijanske južne Alpe in francoski Queyras so bili žebljica na glavico. V zaporednih treh tednih februarja sem tam dobil do sedaj verjetno največ dobre smuke na enoto časa in prehojenega. V Piemontu vreme ni bilo dobro, veliko je snežilo, a čudoviti, redki macesnovi gozdovi so poskrbeli za nemotene turne smučarske užitke tudi v dneh s slabim vremenom, ko bi bilo smučanje v višjih nadstropjih tavanje v nevidni belini. Turni smučarji tam celo govorijo, da je boljše, če je vreme slabo! Če dodam še pregovorno dobro italijansko hrano in gostoljubje, smo že blizu idealnim turnim smučarskih krajem.

 

 

 

Francoski narodni park Queyras je najstarejši narodni park v Franciji in še vedno najmanj obljuden med njimi. V šali ga nekateri imenujejo tudi divji vzhod Francije. Tam sem smučal že lani, tudi takrat s skupino, bežeč iz kopnih Dolomitov. Nisem imel časa dobro naštudirati, saj sem odločitev sprejel na hitro, snega ni bilo v izobilju in vse skupaj je pustilo mešane občutke. A sem Queyrasu dal še eno priložnost in letos se je pokazal v pravi luči, kot absolutni turno smučarski raj, povsem ob boku tako ljubega mi švicarskega Andermatta. Neskončno število idealnih smučarskih gora. Prav navihani so lokalni turni smučarji in gorski vodniki, saj nekaj najboljših smukov ni v nobenem turnosmučarskem vodniku za Queyras. Za njih izveš samo ob druženju z lokalci. V tem času, ko je turna smuka najhitreje (in tudi edina) rastoča smučarska disciplina in se vse več ljudi podaja s smučmi stran od smučišč, je tovrstno početje skoraj nuja, če želijo ohraniti kak miren kot za sebe.

 

 

Kljub utrujenosti od preteklih tednov mi je teden vodenja v domačih gorah prijal. Sneg v začetku v glavnem slab do povprečen, zato je prednjačila gorniška komponenta. Dober celec se je našel le v samotnih Zahodnih Julijcih. Konec tedna je sicer zapadel svež, a gneča na tistih nekaj dobrih turnih smukih je bila nepopisna. Vzpon na Triglav tik pred poslabšanjem je bil čudovit; zame, ki se Triglava poleti ogibam in žal tudi pozimi že nekaj let nisem bil gor, prav evforičen. Sama s klientko na celi gori v čudovitem vremenu in razgledu.

 

 

Ob hoji po razglednem grebenu med Malim in Velikim Triglavom sem razmišljal in se spomnil pripombe poljskega vodnika, ki sem ga srečal v Patagoniji pred leti: »Kaj ste Slovenci storili s Triglavom….!?. Tudi sam Triglav uvrščam med ekološke zločine. Kolikor vem, v nobeni državi na svetu, vsaj ne v civiliziranem svetu, niso tako izmaličili svoje najvišje gore kot smo jo Slovenci. In to goro s katero se bahamo, jo častimo, jo imamo v grbu in o njej pojemo pesmi! Razstrelili in odžagali smo vršni greben, vklesali stopnišča in nametali na tone železja v njegova pobočja.

 

 

Poplava zavarovanih plezalnih poti – ferat, ki rastejo po Alpah je nekaj drugega. Tam se opremlja pečine, ki jih sicer ne bi nihče povohal. Služijo sicer kot prijetna dodatna turistična ponudba, vendar mi je filozofija tovrstnih poti kot alpinistu tuja.

Lani sem prebil dan slabega vremena na ferati na Gonžarjevi peči in bil presenečen. Jeklenica je napeta preko gladkih plati nekaj metrov od naravnega prehoda preko ostenja. V plateh nobene opore za noge, recept preprost; plezanje po jeklenici in praskanje s čevlji po gladki plošči. Če bi dali v plati stopne kline bi se ocena zmanjšala, kar bi bilo nesporno lepše a za opremljevalce poti, ki se baha z oceno D/E to verjetno ni na mestu. Kaj je naslednja oz končna, logična stopnja od ferate na Gonžarjevo peč? Kaj je ferata z oceno Ž? Pač prosto viseča jeklenica z viadukta Črni Kal.

 

Še kaj lepega!

 

Da ne bom končal pisanja tarnajoč, moram napisati nekaj o knjigi, ki sem jo prebral pred kratkim. Majhna, skromna knjižica, katere prevod je izšel pri Mohorjevi družbi in je ne boste našli v vsaki knjigarni, je delo znane italijanske alpinistke Nives Meroi ima naslov Ne pustim te čakati. Knjiga govori o njej in predvsem pa o njenem možu Romanu Benetu, zamejskem Slovencu, s katerim živita 500 metrov od slovensko italijanske meje, Slovencu, ki je priplezal na največ osemtisočakov do sedaj, kar trinajst se jih je nabralo in bo, kot kaže, v kratkem dopolnil zbirko vseh gora na zemeljski obli, ki štrlijo preko 8000 metrov. A besedilo ni hvaljenje njegovih plezalskih superlativov, temveč knjiga o skromnosti, ljubezni, volji do življenja in moči te volje. Huda bolezen, ki se začne na Kangčendzengi, zdravljenje in okrevanje, uspešen vzpon, ponovno hude zdravstvene težave in po celi kalvariji še vzpon na mogočni Makalu. Skoraj neverjetna zgodba je zapisana v preprostem jeziku: le vzemimo jo v roke, ko bomo z virozo, zvitim gležnjem ali čem podobnim ležali na kavču in se smilili samemu sebi!.