Mjanmar: gremo na sprehod!

Praktično z nogami za vratom sedimo na majhnih plastičnih stolčkih, ki so izjemno priljubljeni v čajnih hišah in obcestnih postojankah v Mjanmaru. Počasi srkamo čaj iz belih keramičnih skodelic in opazujemo življenje v zaspani vasici Myin Dike. Sloke ženske z globokimi pletenimi košarami, ki služijo namesto nahrbtnika, prijazni potepuški psi, lesene hiške, trgovinice, ki vse prodajajo isti inventar pijač, čipsa iz rakcev in betela, ki te v zameno za grozljivo trpek okus in rdeče zobe legalno in menda zelo efektivno omami.

 

Tiri, po katerih smo se sprehodili do sem, večinoma služijo kot pot za pešce, kar veliko pove o pogostosti in hitrosti vlakov v tem ruralnem delu zvezne države Shan. Enkrat smo se stisnili v grmovje in tire prepustili čokatemu staremu vlaku, ki se je počasi odkotalil v nasprotno smer in nas obdal z oblakom črnega dima.

 

p

 

p

 

To smo mi: jaz, ki sem v nejasnih spominih te kraje prehodila kot petletnica na poti okoli sveta s starši. (Najbolj živo se spomnim svojega ogorčenja nad dejstvom, da sta starša najela dodatnega nosača zame. Po tem je bil moj edini cilj, da nikomur ne priznam da sem utrujena, ali da me bolijo noge. Mene pa že nihče ne bo nosil!) Eva in Lukas, mlad češki par na poti domov iz Nove Zelandije. Ben, moj ameriški prijatelj, ki se je ravno vrnil v civilizacijo po enem mesecu v tihem samostanu in je bil rahlo, in povsem neuspešno, zatrapan v našo vodičko. In končno naša vodička July, z dolgimi črnimi lasmi in nepričakovano sarkastičnim smislom za humor. Lica si je redno mazala s tanako, belo pasto narejeno iz lubja, ki se uporablja kot tradicionalna kozmetika in ostaja izjemno popularna tudi v modernem Mjanmaru. Lepotni ideal črnih zob, ki jih z redno rabo obarva betel, pa v mlajših generacijah hitro izumira in naša July je imela prav popoln bel nasmeh. (»Ali si poročena?« jo vpraša Ben, poln upanja. »Ne še,« se zasmeji July v odgovor.)

 

Kadar ne vodi turistov po okoliških hribih pa je July neusmiljen vaški poglavar, ki se z ostalimi člani svojega klana bojuje v epskih bitkah mobilne igre Clash of Clans. S prijatelji pogosto skupaj igrajo v lokalni čajnici in včasih morajo vsi vstati ob dveh zjutraj da ne zamudijo pomembne bitke, ki se odvija v drugem časovnem pasu. Ta igra predstavlja za njih več kot le kratkočasen hobi – July nam razloži, da je pred kratkim burmanski igralec, ki je dosegel deveto stopnjo igre, za tisoč dolarjev prodal svoj račun nekemu Kitajcu. Med našim tridnevnim sprehodom od Kalawa do jezera Inle smo večinoma brez mobilnega signala in imamo vso njeno pozornost, čeprav prizna, da se bo ob prvi priložnosti vrnila k igri.

 

Z mravljinci v nogah se nekako odmotamo iz stolov in nadaljujemo s hojo. Riževa polja kar žarijo v popoldanskem soncu in daleč naokoli se sliši le električno brenčanje insektov. Vodni bivoli se ležerno namakajo v blatni vodi medtem ko moški in ženske delajo na poljih, oblečeni v živobarvne longiye. Plemena, ki živijo v teh vaseh – Palaung, Danu, Pa'O in Taung Yo – imajo različne tradicije in jezike, a ta kos blaga, ki je na koncih zašit skupaj in tesno ovit okoli bokov, nosijo moški in ženske v celem Mjanmaru.

 

p

 

p

 

p

 

p

 

p

 

Na jugu se uporabljata tako staro kot novo ime države, 'Burma' in 'Mjanmar'. A tu na severu nas July hitro popravi: »'Burma' se nanaša na večinsko pleme Bamar, 'Mjanmar' pa je bolj vseobsežno ime, ki ga imamo Shani raje.« Čeprav so veliki deli te regije so še vedno zaprti za turiste, postaja pohod med Kalawom in jezerom Inle vse bolj priljubljen. Še zdaleč nismo edini turisti, ki lomastimo tu naokoli, a zaenkrat nas je še dovolj malo, da se nas vaščani iskreno razveselijo. Riž in koruza sta že zdavnaj zamenjala opijeva polja in vsak dodaten zaslužek pride prav.

 

p

 

p

 

p

 

p

 

Ob koncu dneva sredi večerje sončnim celicam zmanjka elektrike in ob svečah nadaljujemo pogovor o burmanski veri, ki budizmu primeša še čaščenje duhov in astrologijo. Zlat kip Bude se veselo svetlika iz teme in ob devetih zvečer že vsi globoko spimo na tleh pred oltarjem.

Kaja Šeruga
Kaja Šeruga

As the daughter of globe-trotting journalists I filled my first passport with stamps from five continents before losing the last of my baby teeth, and at eighteen I emptied my piggy bank and went to explore the world on my own. Since then I spent about three years travelling – the first solo trip to Asia at eighteen was followed by an overland trip from Iran to Indonesia a few years later, plus a couple of shorter trips fuelled by my SCUBA diving addiction – and the rest working towards my degrees in anthropology and global studies, which gave me a great “grown-up” excuse to move first to Berlin, and later to Buenos Aires and New Delhi. These days home is somewhere between Vienna and my mum’s kitchen in Ljubljana.

Zadnje v Čebelnjaku:
You may also be interested in: