Ko začneš iskati bele miške v snegu

Začelo se je tako, da sem zagledala nekaj belega, kako šviga po zeleni podlagi. Hitro je bilo kot blisk, sem, tja, hiter skok v zrak, nato pa v dolgih skokih zavije v luknjico v zemlji in se skrije. Dokler ozračje ni dovolj varno, ne bo pokukal ven. Previdno, seveda, dobro se prepriča, nato še malo preden se opogumi in postavi na zadnje tačke, napravi »možica«, zvedavo pogleda v vse smeri in kot blisk hitro steče počez do druge luknjice.

Govora seveda ni o belih miškah, pač pa o hermelinu ali veliki podlasici (Mustela erminea), mali zverci iz družine kun. Vitka žival, ki je sicer tekom leta po hrbtu rjave barve, po trebuhu pa povsem bele, dobi pozimi snežno beli kožušček, le zadnja konica repka ostane črna. Priznam, da mi sprva ni bilo povsem jasno, čemu služi ta črna barva. A v naravi ni naključij, in ko je zapadel prvi sneg in na rahlo prekril travo, sem razumela. Ta črna konica sicer belega repa spominja na šope trave, in mu seveda omogoča, da se lažje skrije pred plenilci. Komaj je opazen, a oko ujede tudi tega ne spregleda, sem spoznala, ko je nekega dne pred mano že krožila kanja na teritoriju hermelina. Usede se na najbližje drevo in opazuje. Ujede so poleg sov, lisic, divje in domače mačke ter kun naravni sovražnik hermelina. V zadnjem času pa ga ogroža tudi promet in pretirana uporaba kemikalij v kmetijstvu, kar pripomore k temu, da je vrsta na seznamu zavarovanih vrst v Sloveniji. Nekoč je bila velika podlasica lovna žival, cenili so pa predvsem njeno krzno, ki je veljalo za simbol plemstva.

Pred leti pozimi še ni zapadel sneg in jih je bilo krasno slediti, saj so bili s svojim belim kožuščkom zelo vidni, kadar so lovili. Tedaj so se gibali in lovili na preorani njivi blizu glavne ceste. »Kampirala« zamaskirana v barve zemlje sem tam presedela skoraj ves mesec, seveda ob predvidljivih urah, in jih  skušala ujeti v objektiv ter nekoliko bolje spoznati njihovo naravo.

Vsak hermelin ima več brlogov, ki so razpršeni po celotnem teritoriju, ki je lahko zelo velik. Vsak brlog pa ima tudi nekaj galerij iz katerih vodi več poti ven. In tako tipično čakaš, da pogleda ven pri eni luknji, skozi katero je izginil v podzemlje,  te pa preseneti z zvedavim pogledom na povsem drugem koncu.

Čeprav ne koplje rovov, ampak se vneto poslužuje rovov, ki jih skopljejo druge živalce, krti, miške, rovke, ki so tudi njihov glavni plen.  Dobrih 120 do 300 g težka živalca, pa rabi dnevno vsaj četrtino svoje teže. Poleg malih glodavcev so na jedilniku še ptiči, plazilci, večje žuželke, deževniki in žabe. Samčki so običajno močnejši in nekoliko večji, manjše samice, pa imajo tako večjo prednost pri iskanju hrane v rovih. Znani so celo po svoji krvoločnosti, da napadejo celo zajca, v cel ples se spustijo z njim, a ta na koncu pogine prej od šoka, kot od dejanskega ugriza, saj so hermelinovi zobje mnogo prekratki, da bi dosegli katero od glavnih arterij pri zajcu.

A ne moreš jim zameriti. To je del prehranjevalnih verig v naravi. Del zgodbe, kjer preživi tisti, ki je močnejši, bolje prilagojen posameznim razmeram in bolj spreten.

Priznam, te »bele miške« te očarajo, njihov pogled je izjemno lep. Tako zvedav, iskriv, navihan… Kmalu se zaveš, da je tudi tebe povabil v ples… Preizkuša tvojo zaupljivost, odzivnost, potrpežljivost… In ko ti nameni en sam igriv pogled, veš, da si »pečen«, da jo boš skušal spoznati še bolje. Kajti spoznavanje, razumevanje njegovega življenja, pa tudi prostora, kje živi in se giblje, pomeni tudi možnost, da jo ohraniš, takšno kot je in to  v okolju, ki je čisto in varno. Da bodo igrivi pogledi švigali po travniku še naprej.

Pa me najdi če me moreš!?